The Golden Heart (slovensko)

8. Poglavje (Nemirno srce)

 "In tvoj načrt je?" me je nejevoljno vprašal Lan. Njegove oči so srepo zrle vame. Dobro je vedel, kaj sem mislila. Ne vem zakaj mu je bil moj načrt tako težko razumljiv in izvedljiv. Ustnice sem močno stisnila skupaj in globoko vdihnila.

 "Moj načrt je preprost. Zlate predmete zberemo in jih uničimo. Kaj praviš?" Moje navdušenje ni popolnoma razumel. Ni mu šlo v račun, zakaj bi ravno jaz želela zaščititi čarovniški svet, Auroro.

 "Kaj pravim?" je dejal brezbrižno in držal cigareto v drugi roki. "Pravim, da Zarji pod nobenim pogojem ne smeva povedati." Oddahnila sem si, da je privolil v to.

 "Ne vem kje ti vse te informacije," je dejal čez čas. "Ampak zadela si v črno. Bratje res želijo te predmete in še posebej-"

 "Zlato srce," sem dodala. Zazijal je. Lenega in ležernega upornika po navadi nič ne preseneti, a zgleda da so ga moje besede le vrgle iz tira.

 "Kako-?" Radovedno me je pogledal. V njegovi obrvi sem videla srebrn pircing.

 "Oprosti," sem dejala. "Moja grda navada je da prisluškujem ljudem."

 Vidno si je oddahnil. Le kje je mislil, da srkam informacije?

 "Imaš pa res grdo navado," je dejal in pohodil cigaretni ogorek. Obrnil se je k meni in me prebodel s svojimi modrimi očmi. "Moja grda navada pa je, da rad rinem v vse vrste težav."

 "To se mi je že zdelo trenutek, ko sem te srečala," sem jedko pripomnila. Lan mi je nagajivo pomežiknil. Tudi sama sem neprostovoljno rinila v težave. Šla sem na gradbišče, postala zaščitnica kar tako čez noč. Nič v mojem življenju ni imelo smisla. 

 Še isti dan mi je odprl vrata v knjižnico tete Zarje – za danes še nisem imela dovolj teh knjižnic. Sploh nisem mogla verjeti, da ima toliko knjig shranjenih v tej stavbi, kaj šele da ima svojo knjižnico! Bila je, če sem poštena, manjša od tiste pod narodno, a vseeno ogromna in prostorna. Število knjig se je vrstilo med pet tisoč in deset tisoč kosov, lepo razporejenih po izrezljanih in okrašenih policah, segajočih čez tri nadstropja dvorca prav do njegovega vrha. A oken ni imela, zato je bila temačna in grozljiva.

 "Kaj je s tabo in s knjižnicami?" me je vprašal Lan. "Pazi, da ti oči ne bodo padle iz jamic." Kislo sem se mu nasmehnila. Moje presenečenje ni bilo naključno. Knjižnica je bila bogata - s knjigami in baročnimi okraski hkrati.

 Previdno sem pregledovala vsaki kot police, saj sem se pošteno bala ujed. Glede na to, da je imela ta knjižnica le en izhod, sem bila raje previdnejša. Nerada sem še enkrat tvegala življenje. Tudi Lan je bil previden. A ne zaradi ujed. Informacija, ki jih bova dobila tukaj, so cilj nevarnih bratov.

 Sledila sem mu do zadnjega dela sobe. Tam so bile police krajše in knjige redkejše, dokler ni le po ena stala na lesenih deskah. V zadnji omari, ki je bila majhna in steklena, ni bilo ničesar notri. Le prah se je nabiral po kotičkih in pajčevine so stegovale svoje nitke po vseh kotih. 

 Iz zadnjega predala te majhne omarice je Lan vzel nek voščeni predmet, ki me je spominjal na svečo. Po prostoru je odmeval rezek zvok zarjavelega predala. Predmet je zmagovalno postavil pred mano. Vprašujoče sem ga pogledala.

 "Sveča," je potrdil moje domneve. Izustila sem majhen "aha", ko je nadaljeval s svojim početjem. Iz žepa je privlekel vžigalnik.

 "Zdaj pa zameži." Veke sem stisnila skupaj in pričakovala kakšni hokus pokus.

 Nič se ni zgodilo. Zemlja se ni stresla. Tla se niso udrla. Še vedno sva bila na istem mestu kot prej. 

 "Kaj pa si pričakovala?" me je zbadljivo vprašal, ko se je zazrl v moj razočaran obraz. "To je le navadna sveča," je rekel in mi jo pomolil pod nos. Zavila sem z očmi. Zdaj ni bilo časa za neumne šale.