Opotekla sem se, ko sva s Tio zleteli iz portala. Eva me je prijela za ovratnik majice in preprečila padec. Zlati prah se je razpršil na vse strani sobe, v kateri sva pristali. Obe sva hkrati močno zajeli zrak.
"K-kaj je bilo to?" je prašala TIa. Na vseh štirih se je ulovila, da ne bi zletela na nos. Eva je polovila zlati prah in ga skrbno spravila v majhno okrašeno stekleničko.
"Zlati prah," sem ji dejala.
"Kakšen zlati prah?"
"Se spomniš, ko smo prisluškovali teti Zarji in Lanu? O zlatih predmetih?" sem jo poskušala spomniti. Popraskala se je po bradi.
"Misliš takrat, ko smo pojedle rdečo koprivo?" je dejala in se spačila. Tudi meni se je gnusil spomin na to čudno rastlino.
"Ja, takrat. No, to je eden izmed predmetov." Zazijala je.
"Zlati predmet?" je rekla. "in je neke vrste portal?"
"Da," se je oglasila Eva. "In jaz sem v hudih škripcih, ker sem pripeljala čarovnico na Akademijo."
"Kaj?" Tii ni bilo nič jasno.
Stali sva sredi dolgega marmornega hodnika, ki je imel na vsaki strani najmanj deset vrat. Glasen zvonec je zadonel po prostorih te Akademije, kot jo je poimenovala Eva. Iz vseh strani so pridivjali mladoletniki z šolskimi uniformami. Ti so bili temno modre barve, a kaj več nisem videla. Nas so popolnoma obkolili.
"Akademija?" sem vprašala. Učenci so se gnetli in zaletavala v naju. Bil je grozen direndaj in nek učenec je Tio celo potisnil na tla.
"Si zmešan!" je zaklicala za njim.
"Tia, kajne? Zala, pridita za mano," je prosila Eva in naju odvedla na stran in odprla neka vrata na slepo. Pogledala je levo in desno, če nam kdo sledi in jih zaprla za sabo. Razgledala sem se naokoli. Bila je učilnica geografije. Zemljevidi in mape so bili obešeni po stenah.
"Pečena sem," je rekla Eva in krožila po učilnici. "Zakaj se nisi javila, Zala?" Bila je jezna.
"Oprosti," sem dejala. "Kako naj bi vedela?"
"Ne delaj se neumno! Zakaj ravnaš tako nespametno? Kaj nisi vedela, da te Elias in Erik tako lažje najdeta?" Njen bes je bil kot podivjan ogenj, ki se je širil proti meni in me opekel.
"Kdo je Erik?" je Tia vprašala.
"Čudaški brat," sem izpljunila.
"Bolj čuden od Gabriela?" se je pošalila, a meni ni bilo do smeha. Prikimala sem. "Pije človeško kri." Tia je prebledela.
"Kje sploh smo?" sem rekla neučakano. Raje bi zopet sedela za umazano šolsko klopjo, polno žvečilnih gumijev kot pa bežala pred brati.
"Akademija," je šepnila in pokazala na celoten kompleks skozi okno. "Tukaj se skrivajo ibridi."
"Ibridi?" je bila zgrožena. "Je to neke vrste šala? Vsak ve da so bili ibridi iztr-"
"Niso. Zato sem v škripcih. Ko sem vaju rešila, sem ravnala nespametno. Pripeljala sem čarovnico v kompleks ibridov," je dejala in se držala za glavo kot da bi to kaj pomagalo.
Tia je postala še bolj bleda. Njena koža je bila iste barve kot sneg na mrzel decembrski dan. Zenice njenih oči so se skoraj izgubile v modrini njenih roženic.
"Zdaj vidita v čem je težava?" je dejala in panično gledala skozi okno, da nam slučajno kdo ne bi prisluškoval. Bili sva tiho. Imela sem občutek kot da sem majhna šolarka, ki jo mama kara, ker je pozabila narediti domačo nalogo.
YOU ARE READING
The Golden Heart (slovensko)
ParanormalZgodba nas popelje v svet mlade najstnice Zale, ki vodi vse prej kot normalno človeško življenje. Splet nenavadnih okoliščin jo prisili, da postane varuhinja in povrhu vsega jo napadajo bitja teme. Ko se na šoli pojavi nov fant, skrivnosten in temač...
