The Golden Heart (slovensko)

23. Poglavje (Panika)

"Kdo si?" sem zmedeno vprašala. Zrla sem v dolge rjave lase, ki so plapolale v vetru. Oči neznanke so se zlato zalesketale. 

Ni se zmedla. Na obrazu se ji je zarisal skrivnosten, a topel nasmešek in obstala sem ko vkovana. "Te poznam?"

"Seveda me poznaš, jaz sem-"

Nenadoma je postalo vse črno in megla se je vila kot pajčevina okoli mene. "Kje si?" sem kričala, ko se mi je pred očmi zameglilo. "Kaj se dogaja? Kje sem?" 

"Zala," me je prestarešno klicala, ko jo je nevidna sila pričela srkati v temnino. Spreletel me je srh. Vzdušje je postalo temačno in strašljivo. V želodcu me je stisnilo. 

Stegovala je roko, da bi jo lahko prijela. A bila je predaleč. Roka je obtičala v zraku, njeno telo pa je s vso močjo vleklo stran. Prestrašeno sem zrla vanjo. V ušedih mi je šumelo od vetra, ki ga vakumsko ustvaril neviden vrtinec. V očeh se ji je zarisal strah. Naredila sem korak naprej, kljub strahu, da bi kmalu tudi mene posrkalo v črno temo. Zamižala sem, ko so se mi pričele oči od močnega vetra solziti in stisnila zobe, ko sem že skoraj segla k njej. Nisem želela vreči puške v koruzo in jo spustiti. Imela sem občutek, da če jo spustim, bo izginila za vedno. V pozabo.

Še en korak pa bi tudi mene potegnilo v vrtinec.

Globoko sem vdihnila in pomolila roko k njej z zadnjim kančkom moči proti njej. Čutila sem blazinice njenih prstov in jih zagrabila. 

Obnemela je.   

"Zala, raje spusti," je rekla.

"Ne bom," sem odvrnila trmasto in jo še močneje stisnila.

"Je že vredu," je dejala in zaradi vetra zapirala oči.

Pogoltnila sem slino. "So to sanje?"

Grenko se mi je nasmehnila in prikimala. "Le sanje so," je dejala in obleka ji je divje plapolala. "Se me ne spomniš?"

Odmaknila sem si lase, ki so mi silili v obraz in jo podrobneje pogledala. Bila mi je znana in imela sem občutek, da sem jo nekje že srečala.

"Jaz sem, zlata vila," je rekla in se mi nasmehnila. "Zapomni si, da nisi ti kriva."

"Kaj?"

Še enkrat se mi je nasmehnila, tokrat bolj skrivnostno, kot bi postala popolnoma druga oseba. "Kaj pa vendar govorim," je dejala sarkastično, z globljim glasom. "Vsega si ti kriva." Spustila je roko, da sem zazevala in odpihnilo jo je daleč stran ter jo pogoltnilo v temo.

Bila sem popolnoma zmedena in v ustih sem čutila grenkobo. Sesedla sem se. Veter se je polegel in vrtinec je izginil.     

Vzdušje je postalo srhljivejše, tla so postala lepljiva in prostor je zasedel vonj po kovini in nečim težkim. Krvi. Prostor je zasedel vonj po krvi. Kamorkoli sem stopila, kamorkoli sem se obrnila, se je škrlatna tekočina lepila na moje čevlje. Panično sem stopala sem ter tja dokler nisem slišala zvoka za sabo.  

"Kje si bila?"

Dlake na zatilju so se mi naježile.

Sunkovito sem se obrnila in zagledala jezno dekle. Bila je Nia. Prestrašila sem se njenega videza. Pšenični lasje so bili razmršeni, oči je imela izmučene in zabuhle, okoli pa temno vijolične kolobarje, ki so jo obkrožale v krogih. Bila je bleda kot stena. Bela obleka z rdečim madežem, ki se je spušla od ovratnika do roba obleke mi je vzel ves pogum. Srce mi je razbijalo.

"Nia?" sem komaj iztisnila iz grla. 

Približala se mi je. "Kje si bila?" je rekla in zožila oči. Usta je potegnila v tanko črto. "Kje si bila, ko so me ugrabili?"