The Golden Heart (slovensko)

11. Poglavje (Zlati prah)

"Ne moreš kar skočiti!" je bil zaprepaden. Bežala sem pred njim do neke sobe, kjer me je Elias že čakal. Sranje, sem zaklela. Gabriel me je zgrabil močno za ramena. Upirala sem se kot zmešana. Njegov brat se je počasil premikal proti meni.

"Zala, jaz bi premislil," je dejal odrezavo. "Če preživiš, bo tvoje bivanje tukaj muka."

"Moje bivanje je že zdaj muka!" sem zakričala. Ne vem od kod sem srkala ta pogum, a je zadostoval, da sem svoja usta položila na Gabrielovo roko ter ga kot podivjan pes ugriznila. Javknil je, jaz pa sem ga udarila še v mednožje, ko me je želel potegniti na varno. Vrata sosednje sobe sem skoraj vrgla s tečaja. Moje telo se je že znašlo pred na stežaj odprto okno, kjer je veter divje pihal skoznjo in nagibal zavese. Pogoltnila sem slino. Sedaj nisem bila več prepričana v moj načrt. 

"Tudi jaz ne bi bil," je rekel Gabriel. "Za punco si dokaj močna, a padec bi bil smrten." Bil je rahlo sklonjen, zaradi bolečin.

"Tudi vbod z nožem je smrten," sem mu rekla. Na moje besede ni odreagiral. Oči sem posvetila majhnim valovom vode v ribniku, kamor sem nameravala skočiti. Globoko sem vzdihnila. Pripravljena sem bila.

"Ne!" je prepozno zakričal, ko sem se zapodila skozi okno in so moje kratke noge obvisele v zraku. V loku sem poletela kakšne tri metre preden je gravitacija mojo pot obrnila navzdol. Nisem bila dovolj daleč da bi zadela ribnik. Bila pa sem dovolj blizu ostri ograji, ki je v krogu obvijala ribnik. Zakričala sem in solze so se mi pričele nabirati v kotičkih. 

Nato sem močno zadela ob steno dvorca. Tako močno, da sem si popraskala celotno površino na hrbtu. Pred sabo sem zagledala nekega črnolasega dečka, ki je ovil svoje roke okoli mojega pasu in se poskušal oprijeti kakšne luknje v fasadi. Bil je Lan. On me je v zraku ulovil in poskušal ustaviti padec. A njegove roke in noge so drsele navzdol po steni in praskale zadnji del mojega telesa. Njegov načrt ni uspeval. 

"Lan," sem rekla žalostno in ga želela pogledati, a on je bil preveč zatopljen v reševanje. 

"Uspelo mi bo," je Lan odvrnil.

Ko je moja koža na hrbtu izgubila celotno vrhnjo plast, me je pričelo močno peči in samo še molila sem, da bova preživela. Nato sva se zares nenadoma ustavila. Sredi stene. Stala sva na železni puščici, ki jo je nekdo iztrelil in se je globoko zarila v steno. Bila sem v šoku in od adrenalina mi je srce razbijalo. Ko sem dojela, kaj se je zgodilo sem si oddahnila in objela Lana okoli ramen. Tudi on me je objel nazaj. 

"Zakaj počneš kaj takšnega?" mi je zašepetal v lase. Trepetala sem.

"Oprosti," je bilo vse kar sem lahko izdavila. 

"Hvala tudi tebi Ren," je rekel nekdo, ki je visel dol s strehe in naju opazoval. "Da si naju rešil s svojo čarobno puščico."

Lan je zavil z očmi. "Ti kasneje razložim," mi je dejal in Ren nama je pomagal dol s tanko, a po njegovih besedah najbolj vzdržljivo vrvico kar jih je. Pogled mi je ostal na njunih oblačalih. Rena nisem poznala, a Lan je bil ponavadi drugačen. Usnjeni telovnik, črne hlače, okoli ovit pas z orožjem, ogromne škornje in usnjene rokavice. Delovala sta kot dva serijska morilca. 

Za sabo smo slišali glasove podivjanih in jeznih psov, ki so se v tropih zbrali, da nas napadejo. Lan me je prijel za roko in me potegnil za sabo, a sem mu komaj sledila. Spodtikala sem se na kamnih, ki so bili posipani okoli ribnika dokler nisem padla po celem, koliko sem bila velika in široka.

"Drek," je rekel Lan in me dvignil kot majhnega dojenčka. Fanta nista želela izgubljati časa, zato se je Lan odločil, da me kar odnese na varno. Pogled mi je ostal na dvorcu, ki je počasi zginjal in se vedno bolj manjšal - kot sta se manjšala obraza Gabriela in Eliasa. Prvi zaskrbljen, drugi poln upanja, da naju lačni psi ujamejo.