The Golden Heart (slovensko)

2. poglavje (Drugi svet)

Oči nisem mogla odpreti. Veke so se mi zdele težke in neubogljive. Trudila sem se, da bi le za kakšen milimeter ozrla okoli sebe in ugotovila, kje sem. Šepetanje in mrmranje je napolnilo moja ušesa, a besede so nerazločno vstopale v mojo glavo. Nisem bila več zunaj, kjer bi ležala na hladni zemlji. Gradbišče je zamenjala toplejša soba z groznim vonjem po zeliščih in živali.

"Madonca, kaj vama pa je bilo?" je vprašal glas starejše ženske. Pihnila je skozi zobe in z rokami živčno trepetala po nečem lesenem. Slišala sem, kako se mi je približevala in oči sem močno stisnila skupaj kot da bi spala. Neznanci so krožili po sobi kot orli.

"Teta, mislim, da je živa". Punca, ki je spregovorila, je kmalu požela veliko sarkastičnega smeha v sobi. Nejevoljno se je namrdnila.

"Seveda je živa, ljubica. Saj vendar diha," je rekel nekdo smeje in nadaljeval v veselem tonu. "Zato ji bomo dali strup v usta, da bo v miru umrla". Zmrazilo me je. Trepetaje sem premaknila roko, da bi smuknila iz ležišča in pobegnila. V treh sekundah sem že bila pokonci in se uzrla po sobi. Oseba, katera menim, da je izgovorila te besede, se je zadovoljno nasmehnila. 

Kaj se dogaja? sem se spraševala in obupano zrla okoli sebe. Nisem imela pojma kje sem. Soba je bila prijetna na pogled. Imela je velika kraljevsko posteljo, na kateri sem še pred kratkim ležala, na stenah starinske tapete rožnatih vzorcev, po tleh pa je bil razgrnjen kožuh rjavega medveda. 

"Sem vedela, da ne spi". Rdečica je zalila moj obraz skupaj z jezo, ki je vrela v meni.

"Tukaj imaš deset drahem, zadovoljna?" je rekla mlajša punca, kakšnih petnajst let. Pobliže sem ju pogledala. Obe sta imeli vranje črne lase in svetlo modre ledene oči ter ozek obrazek, ki se je pri bradi srčasto končal.

"Kaj se dogaja?" sem vprašala. Punci sta se še naprej prepirali zaradi mene. Mlajšo dekle je bilo mnenja, da jo je starejše ogoljufalo z nekakšnim čarovniškim trikom. Po mojem mnenju sta bili obe nori, zmešani in čisto utrgani. 

"Se bi za hipec ustavili, prosim?" sem dejala in prijela obe za ramena. "Kaj se dogaja?" Moje ponovljene besede so spet odletele rakom žvižgat.

Večkrat sem želela poseči vmes, a brez želenih rezultatov. Ženski sta bili v globokem prepiru. Bilo je utrujajoče, zato sem se želela vreči na naslonjač in počakati. V kotičku oči sem opazila privlačnega moškega, ki je že sedel tam. Poskočila sem, kot da bi me nekdo polil z vročim oljem. 

"Si mogoče vodna nimfa ali gozdna vila?" je vprašal, ko sem se obrnila proti njemu. Tudi ta mi ni deloval najbolj prisebno. Verjetno je bil alkoholik ali pa na drogah kot tisti dve ženski, ki sta se prepirali.

"Ne pijem alkohola. Tudi drogiram se ne," je dejal. Kako je vedel o čem razmišljam? Stvari so postajale vedno bolj srhljive. "Ne boj se," je rekel, a njegov obraz ni deloval umirjeno. Prej zagrenjeno in neučakano. Nevarno. Refleksno sem stopila korak stran od njega. Poskušala sem čim manj razmišljati o čemerkoli. Tudi o gradbišču in Žanu.

"Gradbišče, praviš?" Tuhtal je in tuhtal ter si na trenutke popravljal moteč pramen svetlih las.

Poskušala sem uganiti njegova leta. A preden bi sploh lahko naprej premišljevala, mi je že segel v misli.

"Star sem 19," je mimogrede omenil in nadaljeval s svojimi vprašanji. "Si torej vila ali ne?" Bralec misli me je premeril od glave do pet in se prijel za brado. Dobro ve, da sem človek, saj vendar zna brati misli.

"Torej? Si že ugotovil?" sem sarkastično pripomnila. Vse skupaj je bilo noro in začela sem si govoriti, da so to le sanje. Zelo realistične sanje.

"S kom se pogovarjaš?" je vprašala starejša ženska, ki je imela roke uprte v boke in je glavo držala vzvišeno v zrak. Hipoma sem pogledala nazaj k naslonjaču, a te osebe ni bilo več. Zdaj sta se šele zmenili zame. Še enkrat sem poškilila k sedežu. Super, sedaj se že meni meša. Na gradbišču je bilo veliko škodljivega plina, ki je najverjetneje učinkoval na vse nas.