The Golden Heart (slovensko)

18. poglavje (Uvod v Zlati ključ)

                                        ZLATO SRCE ~ Spremembe

                                          Se ljudje zares spremenijo?

                                                          II. del

                                                            ***

                                                          LENA

Sonce je močno žgalo in travnate bilke so spreminajle svojo barvo v svetlo rjavo. Travnik, na katerem so se gnetli ljudje, je bil le malo stran od Akademije ibridov. Ko si pogledal na sever, je segal prav do šolskega dvorišča in z drugi strani do garažne hiše. Otroci so večino časa preživeli tukaj. Seveda drugam nisi mogle iti. Ibridi so veljali za izumrto vrsto in so se zato bili prisiljeni skrivati. Zato so bili še kako srečni, da so imeli travnik sredi Akademije, stran od pogledov iz ulice.

Tako se je Lena Ceh znašla tukaj. Prostor, kjer sicer telovadi, a ne danes. Bila je na poroki.

"Hojla, Lena," ji je rekla njena prijateljica. Bila je Meilin Xiang. Njena mati je lastnica restavracije Lucky dragon takoj za vogalom. In zadnji izhod vodi prav semkaj. V hudih časih se morajo ibridi preživljati z vsem, kar se jim ponudi.

"Hrana je super," je rekla Lena in se nasmehnila. Meilinina mama jo je dostavila.

Popraskala se je po bradi. "Tako, da ni hrana tisto kar te moti," je dejala, ko je videla njen zamorjen obraz. "Že razumem." Njen glas se je zvišal za nekaj tonov. "Poroke so tukaj so dolgočasne. Prisedla se bom."

"Kje imaš druge?"

"Mama je na drugi strani. Sestre ne najdem. Verjetno se igra nekje pri vodnjaku." Kot vedno je mala Peilin sedela ob vodi in namakal noge v umazano vodo. Če je bila pri volji, je tudi skočila notri. A o tem drugič. Vrnimo se k Leni.

"Te poroke ne morem resno jemati," se je pritožila kitajska prijateljica. "Stric Bernard jo je spoznal na Poljskem. Preveč je mlada in še njegova peta žena bo." Šla je le zato, ker je bil brat njenega preminulega očeta.

Lena je vzdihnila in Meilin ji je sledila. "Stran grem," je dejala. "Poroke so zares dolgočasne."

"Mei-Mei." Tako so jo klicali le najbližji prijatelji. "Daj, počakaj."

Sledila ji je do roba travnika, kjer se je pričel sivkast beton. Okoli in okoli so bili lepi kamniti oboki, ki so držali balkone nad njima. Ustavili sta se. Meilin se je naslonila na steber in si ogledovala nohte.

"Veš, včasih se mi zdi, da želijo z zabavo pozabiti na krvavi petek. Kot da se nikoli ne bi zgodil." V srcu jo je zapeklo. Takrat je izgubila očeta in še druge člane družine.

"Vem kaj misliš." Lena ni vedela točno kaj naj ji reče. A tudi sama je izgubila starše takrat, kot večina mladih ibridov na Akademiji. Tri četr jih je bilo sirot.

"Greva nekaj zanimivega delat." Iz ozadja je Lena slišala nevestin Da, preden sta šli do hleva s konji. Tam sta bila Smrček in Lešnik. En je imel belo dlako, drugi lešnikovo rjavo (verjetno je po tem dobil ime, ne spomnim se).

"Nekaj drugega te muči kot poroka, imam prav?" jo je Lena vprašala, medtem ko je Meilin že zagrabila za lok in streljala v tarčo. Kup sena z platnom, na kateri je bila ta tarča narisana. To sta ponavadi počeli med glavnim odmorom oz. kadar sta bili v stresu. Zadela je krepko izven kroga in stresla z glavo.