The Golden Heart (slovensko)

15. Poglavje (Oriel)

"Imam te," je ponovil moški. Mislila sem krikniti, a so se besede dušile v njegovi roki. Ugriznila sem ga v dlan.

"Pomiri se, dekle," sem slišala znan rezkav glas. Divje sem se ozrla nazaj.

"Vi?" sem presenečeno rekla skozi njegovi prste. Bil je starec od prej. Tisti, ki je nagnal lovce s svojega posestva - in mene. Bila sem osupla. Tudi on je imel na sebi črni plašč s kapuco, pod katero so se bleščali njegovi srebrni lasje.

Spustil je roko. Verjetno se je bal, da ga bom zopet ugriznila, ker sem se namrdnila. "Je vaša tudi ulica?" sem vprašala sarkastično

Namrščil se je. "Lahko te pustim tukaj," je ostro dejal ter se obrnil. Iz ozadja sem zaslišala pasji lajež in čuvaje, ki so tekli v mojo stran. Dlake so se mi naježile kot bodice.

Pogoltnila sem slino. "Počakajte," sem rekla in stekla za njim, nejevoljno.  

"Pohiti," je dejal. "Nimava veliko časa."

Sledila sem mu po ulici navzdol in še pravi časa ubežala paznikom. Ti so kmalu zavili v napačno smer. imela sem čuden, žgoč občutek v želodcu. Glavo sem še bolj skrila v kapuco in mu sledila do neke lesene hiše, ki je bila že tako oddaljena od glavnega prizorišča, da sem zaznala le še šume uličnega karnevala. Hitro je zapahnil vrata in prižgal svečo na svoji levi. Okoli sebe sem videla lesene stopnice in staro, že načeto pohištvo. 

Hodila sem za njim, v mislih pa se mi je odvijal film v gozdu kot slajdi na powerpointu. Strel. Mrtvo truplo. Stresla sem se po celem telesu.

Ko sva prišla v zgornjo etažo, je preveril vsa okna, če nama kdo sledi. Usedel se je na stol in zavdihnil. "Povej,-" je rekel. "-nisi iz Anatare?"

Ugriznila sem se v jezik. "Ne," sem dejala.

Prikimal je, kot da je že od prej vedel. Postala sem bleda. Rekel je le: "Pred mano se ti ni treba bati." Nekaj je še zabruindal v svojo brado preden je vprašal: "Kaj pa iščeš tukaj?"

"Zakaj mi pomagate?" sem preslišala njegovo vprašanje.

Vprašanje mu ni ugajalo. Kislo se je nasmehnil. "Najprej ti," je dejal.

 Nerada bi mu pripovedovala svojo življnesko zgodbo, zato sem jo raje skrajšala v priredbo primerno-za-tujce. "Izgubila sem svoja prijatelja," sem rekla. "Razšli smo se v tistem gozdu tam."

"V gozdu?" je mrmral. "Gozd lovcev."

"Gozd lovcev?"

"Tam kjer se lovci zbirajo," je rekel tišje. "Iščejo morebitnem sovražnike kralju." Bil je jezen, ko je izgovarjal besedo kralj. Čisto nasprotje ljudem na ulici. Nisem razumela. Ti so veselo pozdravljali kralja in princa.

"Ga vsi sovražijo?" Pogledala sem njegov zbegan obraz. "Kralja mislim."

"Ne," je rekel hladno. "Ljudstvo ga ljubi." Gnus se mu je zarisal na obrazu, ko je pripovedoval.

"Sem videla. Klanjajo se princu-" Glas mi je odmrknil sredi stavka. Nekaj drugega me je begalo. "Zakaj so se vas bali takrat na travniku?" Ugriznila sem se v jezik. Mrko me je pogledal in odložil svečo na mizo.

"Ubili so mi sina," je dejal. "Videli so ga, ko je tihotapil čarovnike. Barabe. Zato sem jaz našel nekaj, kar bi uničilo njih-" ustavil se je sredi stavka. "Zakaj ti tole pravim?" se je vprašal in se vstal. 

"Počakajte," sem zaklicala za njim. "Povejte mi še več." Bila sem mnenja, da mi bodo te informacije še kako prav prišle.

"Preveč si slišal, deklič," je dejal. "Pomagam ti le zato, ker so lovci za tabo. Nekaj si videla v tem gozdu, kajne?"