The Golden Heart (slovensko)

13. Poglavje (Obisk v zaporu)

Pustila sem Lana in Nio sama v sobi. Nia se še ni prebudila in nič ni kazalo, da se bo kmalu. Lan je imel svojo glavo položeno na odejo in je kar kmalu zaspal. Njegova poza je bila precej zapletena, saj je hkrati sedel na stolu. Počasi sem zaprla vrata in stopala po prstih iz Evine sobe. Za kratek čas sem se ustavila in upala, da bo z Nio vse v redu.

»Zala,« je rekel glas za mano. Obrnila sem se nazaj. Eva je v roki držala veliko škatlo, polno nekih stvari od slik do majhnih predmetov. »To je vse kar smo uspeli rešiti iz hiše,« je dejala in mi potisnila škatlo pred nos, da sem jo komaj držala.

»Zdaj si bila tam?«

Nasmehnila se je in pokazala na zlati prah. »Sploh si ne moreš predstavljati, kako je ta stvar priročna.«

»In kaj je vse notri?« sem vprašala in namigovala na stvari v kartonu.

»Večina je Tiinih in Niinih,« je dejala sočutno. »Tvojih ni veliko.«

Zazrla sem se notri. Nič ni bilo moje. Malo sem pobrskala naokoli in…

»Steklenički? To je vse, kar je ostalo?« Bila sem razočarana, a vesela hkrati. Vesela zato, ker sem videla, da roži žarita in še nista oveneli. Žanova me je malo skrbela. Ni bila več tako živo rumena kot sem jo bila vajena. Izgubljala je barvo.

»Tvoj fant?« me je vprašala začudeno, ko sem zrla v rastlino.

»Ne, ne, ne,« sem odvrnila zaprepadeno. »Prijatelj.«

Skrivala je smeh. »Pa ve kaj čutiš?«

»Ne,« sem siknila. »Ne vem niti kje je.«

»Ta je dobra,« je pripomnila, misleč da se šalim. A je kaj kmalu ugotovila, da sem resna kot slika za osebni dokument. »Kako ne veš kje je?« Vprašujoče me je pogledala.

»Dela za Eliasa.« Otrpnila je in prebledela.

»Elias,« je šepnila sama pri sebi. »Kot on.«

»Kdo on?« Spraševala sem se, koga je imela v mislih. Po izrazu sledeč, je takoj obžalovala svoj prehiter jezik.

»Nihče,« je suho odvrnila. »Čas je, da greš spat. Verjetno si vsa izmučena in spanec ti bo dobro del-«

»Presenetljivo ne,« sem ji vskočila v besedo. Kislo se je nasmehnila.

»Kje imaš bratranca?« je rekla, da bi menjala temo. Nisem se še privadila, da imam družino. Lan je super in vse, a si skoraj nič nisva podobna. Le fizično, karakterja sta čisto drugačna.

»Spi,« sem dejala. »Glej Eva, vem, da mi ne boš povedala, kdo je delal za Eliasa, a sumim, da je bil to on.«

Prebledela je. Ostala je pri miru in ničesar več rekla. »Ta pogovor se ni zgodil,« je odvrnila.

»Zakaj to skriva?« sem jo vprašala. Čudno se mi je zdelo, da je bil glede tega tako skrivnosten. »Česa se boji?«

»Zala, oprosti, ničesar ti ne bom izdala.« Prijela sem jo za ramena, takoj, ko mi je pokazala hrbet.

»Česa se boji? Se boji, da ga zaradi tega ne bi sprejela?« sem dalje vrtala. »Obljubim ti, da ga bom kljub temu spoštovala-«

»-ne morem. Obljubila sem.« Resno me je pogledala in z očmi nakazala naj jo spustim. Držala sem se je kot klop.

»Kaj si obljubila?« sem dregala dalje.

»Grem,« je rekla suho in se zasukala na petah.

»Eva!«

»Česa ne razumeš!« se je zadrla nazaj, da sem kar obstala na mestu. »Se sploh zavedaš, kaj vse je dal skozi, da te je našel? Bi to rada pokvarila? Trudi se spremeniti preteklosti, a to je prekleto težko. Zgodovina je stalna in skrivnost hitro pride na površje.«