The Golden Heart (slovensko)

21. poglavje (V neznano)

"Kaj počneš?" sem spraševala in divje opletala z rokami. "Saj si ga ubil. O moj bog, ubil si ga!" Moje grlo je bilo suho od razburjenja in vrtelo se mi je.

"S tabo se bomo še pogovorili," je  resno odvrnil Lan. "In ta pogovor bo dolg."

Pogoltnila sem slino in zrla v mlahavo telo Gabriela. Nenadoma me je prevzela žgoča bolečina v trebuhu in postalo mi je slabo. Še nikoli nisem videla koga, ki ga poznam, umreti z lastnimi očmi in tega ne bom zlahka pozabila. Kdo bi?

Dva ibrida, ki ju nisem poznala, sta se postavila pred njega in ga prijela, en za noge, drug za roke. Dvignila sta ga in ga nič kaj obzirno vlekla za sabo, da je z glavo butnil ob bok lesenih vrat.

"Ne morem verjeti, da si ga ubil kar pred mano!" sem siknila in ga prezirljivo pogledala, da je sklonil glavo.

"Oprosti," je dejal suho. "Zbudil se bo čez kakšno uro in do takrat mora biti nekje drugje."

Bila sem zmedena. "Kaj?"

"Zbudil se bo. Gabriel. Ni mrtev," je dejal kot da bi to moglo biti samoumevno. "Princa ne moreš kar tako ubiti. Se spomniš, seznam?"

Bilo je res neumno od mene, da sem pozabila na to. A me je situacija tako presenetila, da sem videla vse črno in belo. Ter Gabriela, ki se je kar zgrudil pred mano znova in znova. Vdihnila sem in globoko izdihnila. Fuj, imela sem grozen zadah po alkoholu.

Spačila sem se ob tem in Lan je poznavalsko prekrižal roke. (Pri čemer mi je bilo kar nerodno.)

***

Zelo rada poslušam božične pesmi. Res jih. Zato priporočam, da si jih ljudje decembra ne dajo kot budilko. Ne le, da pokvari vzdušje - hitro se jih naveličaš in povrhu ti postanejo tečne. Razen če imaš mačka. Takrat se ti zares dvigne.

Vstala sem se in noge so me komaj nesle do stranišča. 

Vstopila je Tia, ko sem se usedla na posteljo in godrnjala. Bila sem še v pižama, sama pa je imela na sebi rdečo bluzo in kavbojke. Roke so ji počivale na bokih in na obrazu je imela nenavadno zadovoljen širok nasmešek. 

"Kako je bilo včeraj?" me je vprašala in se postrani nasmihala.

"Oh," sem nejevoljno rekla. "Nimaš kaj drugega početi ob šestih zjutraj?"

Debelo me je pogledala, nato pa prislonila roko na čelo. "Ura je šest popoldne," je dejala mrko. "Prespala si celo dopoldne, opoldne. Ostalo ti je le še malo popoldneva-"

"Kaj?" sem panično vprašala.

Zavila je z očmi. "Pridi." Povlekla me je za komolec in se usmerila proti vratom.

"Pižama," sem pripomnila. "Naj se prvo preoblečem." Kaj ni videla, da nimam niti nogavic na nogah? Zunaj pa se je živo srebro spustilo na -3 stopinj celzija.  

Pogledala sem Tio. Bila je napeta in rahlo vznemirjena, ko je dejala: "Hitro opravi." Z nogo je enakomerno udarjala po lesenih tleh.

Začela sem iskati Evin volneni pulover, ki mi ga je dala, in preproste črne hlače. Zraven pa mrmrala: "Ne razumem. Uro sem si nastavila ob šestih-"

"Ja. Ob šestih popoldne." Nasmehnila se je moji zadregi. "Priporočam ti, da si oblečeš še kakšno bundo. Ali kaj toplejšega."

"Zakaj? Kam pa greva?" Popravila sem si rokave puloverja in zapela gumbe modre bunde. Ko sva stopili na hodnik, je bilo zelo tiho. Ponavadi so bili dijaki ob vikendih zelo glasni in živahni. Ta dan pa ni bilo nikogar. Zanimalo me je, kje so bili.

"V kletne prostore," je dejala. "Lan je poslal pote." 

 "Lan?" O, ne. Saj ni mislil resno, ko je rekel, da se bova o tem zelo dolgo pogovarjala... Nenadoma me je zabolela glava, zato sem si s prsti drgnila senčnice.