The Golden Heart (slovensko)

3. Poglavje (Sveti gral)

Hudo je bilo preboleti smrt staršev. Bilo je tako naglo in nepričakovano.Takrat se mi je zdelo, da se mi nič slabega ne more več zgoditi. Čutila sem jedko bolečino v želodcu, ko sem se spomnila, da je v zrak razneslo vse spomine, albume na njiju. Odkar je razneslo moje stanovanje na tisoč in več koščkov, sem ostala brez strehe nad glavo. Kot brezdomec. 

A na (ne)srečo sem imela Tio in Nio, je misel šinila v mojo glavo. Krivca za moje tegobe in hkrati odrešenici. Kot bi združil hudičev sad s svetim angelom. Naj se sliši še tako absurdno, ko pa resnica ni bila daleč od tega. Kdo ti uniči stanovanje nalašč, nato pa ponudi bivališče kot se nič ne bi zgodilo? Odgovor je preprost - Tia in Nia. 

Stale smo pred velikim dvorcem, nekaj minutk stran od Ljubljane, v majhnem kraju za katerega še nikoli nisem slišala. Skrivnostni dol se mu je reklo. In samo jaz sem zaznala ironijo v tem imenu. Dvorec je bil obdan z nevidnimi zaščitnimi plastmi, ki so branile stavbo kot "utrdba" pred nezaželjenimi gosti.  

Vanj so lahko vstopile le čarovnice in Nia je s pomočjo nekega uroka umogočila vstop tudi meni. Dvorec, me je spominjal na tiste stare evropske podeželske gradove, v katerih so bivali fevdalni gospodje. Po Tiinih besedah naj bi vsi ti gospodje bili čarovniki. Če jim gre zaupati-

"Ta stvar zares zgleda velika," sem dejala, ko sem s široko razprtimi očmi zijala v stavbo. Gospa Zarja, ki je bila druga, prijaznejša teta deklic, nas je toplo sprejela. Delovala mi je kot ena tistih razumevajočih najstniških tet, ki ti od časa do časa pustijo cukniti malo alkohola brez slabe vesti. Ne le njena osebnost tudi njen videz je bil očarljiv. Bila je izjemno luštna s svetlimi rdečimi lasmi in dolgo zeleno poletno obleko, ki se je pozibavala v jesenskem vetru.

"...tukaj je vrt, tam zadaj sadovnjak,...". Njeno vodenje je trajalo dobre štiri ure. Imela je veliko za povedati. Naj na kratko opišem hišo. Deset spalnic s francoskimi posteljami in egipčansko posteljnino. Sedem kopalnic, skoraj večjih od samih sob. Nekatere so imele celo jacuzzi. Salon, dvorana za plese in glasbena soba.

Izčrpano sem se vrgla na sedežno garnituro, starinski kos pohištva, ki je deloval zelo drago in razkošno. Vse te stvari me niso preveč navduševale. Raje bi imela svoje stanovanje nazaj. V celem. In Anastazijo.

"Pomiri se, Zala," je dejala Zarja. "Verjamem, da je Anastazija nekje na varnem". Prestrašeno sem se postavila pokonci. Kako je vedela o čem razmišljam? Zarja se mi je le nasmehnila. Prestrašeno sem ji vrnila nasmeh.

"Tvojih besed ni težko razbrati. Berem te kot odprto knjigo,« je rekla. »Tvoja avra, mimogrede, je zanimive barve. Kot škrlat. Veliko stvari se dogaja, kajneda? Veliko novega je v tvojem življenju". Te informacije bi lahko dobila tudi brez branja misli. Usta sem ukrivila navzdol.

"Imaš prav," sem dejala in stisnila roke v naročje. Ampak dejstvo, da mi vsak lahko bere misli, ona, ta fant od zadnjič, me moti.

"Ta fant od zadnjič?" je bila presenečena. Zazrla sem se vanjo. Verjetno bi ji mogla povedati, da se mi je vse skupaj le dozdevalo. Veliko plina sem vdihnila. Lahko bi me pokončalo. Tedaj sem se nečesa spomnila - Kaj pa če je pokončalo Žana? Na to sploh nisem pomislila. Zaskrbljeno sem si praskala glavo in čakala, da mi Zarja odgovori na vprašanje. Nisem čutila nuje, da bi besede izgovorila na glas.

"Je tisti plin strupen?" Nisem dobila odgovora, zato sem jo vprašala na glas.

"Seveda," je dejala kot da bi bilo to najbolj očitna stvar na svetu. "Kako misliš, da preprečimo ljudem vstop v našo deželo?"

"S tem, da jih ubijete?" Nekako mi ni šlo v glavo, da so ravnali tako trdosrčno. Prijela sem se za čelo kot da bi me bolelo. Konec je z njima, sem si dejala. Žan in Luc sta mrtva. Ko ju le ne bi poslušala in bi bili zdaj vsi tukaj, srečni in zdravi. Solze so se mi nabirale na kotičkih oči in nikakor se nisem trudila, da bi jih vsrkala nazaj. Želela sem da vidijo, da me je to zelo prizadelo.