The Golden Heart (slovensko)

4. Poglavje (Rojstvo varuhinje)

Megla je napolnila prostor okoli zlatega kamna. Nisem smela vedeti, kje se nahaja, zato sem nosila cunjo, da je ne bi videla. Kljub temu ne bi vedela, kje sem. Moja orientacija je bila slaba. Zlati kamen je po Zarjinih besedah predstavljal zakone čarodejev. Bil je simbol zaupanja in hkrati imel energijo, ki čarovniku omogoči čaranje brez krenic. Nihče razen čarovniških senčarjev ni vedel točne lokacije. 

"Ne boj se čarovniških senčarjev," mi je dan zatem dejala Zarja. "niso pošasti, le naša roka pravice". Z drugimi besedami - čarovniška policija. Nosili so ogromna srednjeveška orožja in bili zakriti v črna ogrinjala. Spominjali so me na prinašalce smrti.

Pogoltnila sem slino, ko so mi odvezali cunjo z oči. Bila sem tukaj. Pred znamenitim zlatim kamnom. Ko sem ga takole gledala, sem točno vedela kaj morem storiti. Kamen me je vodil in mi pomagal pri zaobljubi. Njegova energija me je napolnila kot prazno baterijo.

"...in spoštovala zakone,... branila čarovnike in kralja Cirila ,..." Besede so se vrstile kot po maslu. Brez obotavljanja sem naslonila roko na kamen in končala moj govor z: "... tako zdaj postanem vaša, danes, jutri in za večno." Pogoltnila sem slino. Večnost je bila tako strašna beseda. Ne vem, če sem si želela preživeti večno z Nio in Tio ob strani. Kot z dvema majhnima kužkoma. Ali preživeti večnost kot del družbe, katere nisem dojela. Stresla sem z glavo. Zdaj ni poti nazaj. Prisegla sem.

 Le v kaj sem se spustila?

"Limonin čaj ," je mrmrala Zarja, ko sem sumničavo pogledala v skodelico. Končno nekaj normalnega, sem si rekla in srknila toplo tekočino vase. Kako je prijalo! Ledeno hladen zrak zunaj me je zmrazil do kosti. Zlati kamen je bil nekje, kjer je močno pihal veter.

"In kakšna je moja naloga kot zaščitnica?" Spekla sem se na vroči skodelici. Prste sem hitro obliznila. Zarja je povzdignila obrvi in njen obraz se je posmehljivo spačil.

"Prisegla si nekaj, ne da bi prebrala droben tisk?" Zadela je v črno, sem si rekla. Odkašljala sem se. Sem imela drugo možnost?

"Skratka, pazim na dvojčici in igram njunega angela varuha". Dramatično sem dvignila roke v zrak in zapela aleluja. Nič lažjega. Malo bom pomagala pri domači nalogi, pazila pred fanti in igrala varuško. Nič lažjega.

"To je tvoja ideja zaščitnice?" Zopet branje misli. Zavila sem z očmi, da so mi skoraj ven padle. Naj me koklja brcne, kaj ni to splošna definicija zaščitnice? Kot nadomestna mati ali kaj? Preden bi sploh lahko odprla usta, jih je že utišala s svojimi besedami.

 "Veliko se boš morala še naučiti".

Nejevoljno sem pihnila skozi nos. "Veliko se boš morala še naučiti? Sem se mar pridružila kakšni vojski ali policiji?"

 Kot bi tlesknil s prsti je Zarji padla skodelica na tla. A še preden bi se razbila, jo je teta zaustavila s kratkim čarobnim urokom. Zazijala sem. "Tega se ne naučiš pri policiji," je rekla. Pomislila sem na skodelico. "Branila ju boš pred vsemi, pred ljudmi in pred čarovniki."

"Ampak,-" Bila sem šokirana. Kako je lahko od mene pričakovala, da se bom stoodstotno žrtvovala za dve smrklji. Proti čarovnikom in urokom nimam možnosti.

"Zato pa si prisegla pred kamnom, ljubica. To ni bil navaden kamen, temveč bivališče vile Aurum. Vile zaščitnice in varuhinje. Ona je že vedela, da si vredna tega, sicer bi te ubila na mestu". Pogoltnila sem slino. Zakaj mi tega ni nihče prej omenil? "In ker te je prepoznala za vredno, je velika možnost, da ti je poklonila dar". 

"O kakšnem daru je govora?" sem bila radovedna. Nasmehnila se je, kot da bi vedela, kaj sem jo nameravala vprašati. No, na nek način je res vedela.