The Golden Heart (slovensko)

14. Poglavje (Karneval)

Se opravičujem za slovnične napake, to še ni pregledano. Naj vas opozorim, da sem dokončala 13. poglavje. :)

"Samo to se od mene pričakuje?" je bila ogorčena Tia. "Dobro veš, da bi tudi jaz rada šla poleg," mi je jezno šepnila v uho. Dobro je videla, da ni bila odločitev v mojih rokah. Vrnila mi je srep pogled. "Samo me boš pustila na Akademiji? Med sovražniki čarovnic?"

"Ne boš sama," sem ji rekla in z glavo pokazala na stran, kjer je sedel Ren.

"Ren? Res? On?"

Naveličano sem jo pogledala. "Ne bodi tako samosvoja. Ren te bo že znal varovati." Roke je prekrižala in se je jezno muzala. Dregnila sem jo v rebra.

 "Daj no. Veš kako je mene strah?" sem ji rekla v spodbudo. A vse kar sem dobila vrnjeno, je bil njen mrki pogled.

Namuznila se je. "Rada bi pomagala."

"Vem," sem rekla. "Zato boš v veliko pomoč tukaj."

Obe sva se zazrli v speči obraz Nie. Njeno telo je bilo mirno, a njen obraz je menjal izraze. Sklepala sem, da jo je mučila nočna mora. Na žalost se ne bo tako hitro prebudila. Tranzicija, kot jo je poimenoval Lan, lahko traja en dan ali več let. In to me je najbolj skrbelo. Da se bo znašla v krempljih nočne more, ki ne bodo popustila leta.

Obrnila sem se nazaj k Tii.

"Nia te potrebuje," sem nežno šepnila. "Bolj kot kadarkoli."

Oči so se ji zarosile. "Obljubi mi, da boste takoj nazaj," je rekla  in plitko dihala. "Ne pozabi mi prinesti suvenir!"

Zavila sem z očmi. "Prinesla ti bom goblina," sem se pošalila. Vrnila mi je kisel nasmeh.

"Lan," sem rekla, ko sem odprla vrata na hodnik in ga videla prihajati v mojo smer. Bil je zadihan in nekam odmaknjen.

"Oprosti, zamislil sem  se," je dejal in v rokah držal neke cunje. "Preverjal sem škatle njunih stvari iz Zarjine hiše," je dejal. "Našel sem par uporabnih, ki bi nam prav prišle in to-" je dejal. Pokazal je na majhne stekleničke s plutovimi zamaški.

"To so stekleničke, ki jih je Zarja uporabila za to, da sva ugotovili, ali sta Žan in Luc še živa." A to je že vedel. Rekla sem zato, da bi si sama osvežila spomin. "Nam bodo prav prišle?"

"Dvomim," je dejal. "Pokažejo le, če je kdo živ in tvoje občutke do tiste osebe. Nič drugega."

"Kaj pa Zarja? Kaj novega o njej? Se je vsaj oglasila ali-?" sem mu šepnila, da me Tia ne bi slišala. Če bi bile slabe novice, je tako ne bi še bolj prizadela.

Odkimal je. "Ne. Ne duha ne sluha o njej."

Pogoltnila sem slino. "Mar misliš, da so jo saj-veš-kdo odpeljali?"

"Ni izključeno, a dvomim," je rekel.

"Kaj pa imaš tukaj?" sem vprašala in ciljala na gore blaga v njegovih rokah. Bile so - grozne cunje, če se takole izrazim. Grde sive, črne in bele barve. Kot da bi nekdo pozabil, da obstaja še paleta drugih barv na svetu.

"To, draga moja, je zadnja moda Estre," kup je vrgel pred mano, da je iz njega priletelo nekaj vešč in hroščev. Delovalo je kot odpadna roba.

"Zadnja moda?" sem rekla, ko sem z gnusom prebirala po ponošenih oblekah. "Si prepričan, da ni pisalo odpadna roba, ne zadnja moda, ker to mi deluje-"

Nasmehnil se je in gubice so se mu zarisale okoli oči. "To odpadno robo bomo nosili po ulicah Estre."

"Ne-" sem rekla. "A-a, jaz že-"