The Golden Heart (slovensko)

22. Poglavje (Adamova pogodba)

Znašli sva se v ravnateljičini pisarni. 

Gospa Bogus je bila napeta in s prsti teptala po listih na pisalni mizi. Zadnji sončni žarki so se odbijali od njenih očal in poostrili njen obraz. Na njeni desni je bil neki major, kot so klicali višjega varuha in na levi general Lombergar, vodja ibridov. In Oče Adama, kot se je predstavil. Oba sta stala pokončno, z zravnano in uglajeno držo. Njun izraz pa je bil formalen in brezbrižen.

Bili sva edina očividca. Jaz in Tia.

Pogoltnila sem slino. Vsi so me opazovali in preučevali vsak moj izraz. Jaz pa sem od pritiska pozabila, kaj so me vprašali.

"Prosim?" sem iztisnila iz grla. 

Ravnateljica se je odhrkala. "Praviš, da sta se pogreznila v zemljo. Lahko to dokažeš?"

"Em, ja," sem mrmrala. Zaradi vseh teh pogledov sem bila pod pritiskom. "Prisežem, da sta izginila kar tako."

Ni bila zadovoljna z odgovorom. Zožila je oči in ponovila: "Lahko to dokažeš?"

"Pri vragu!" je zaklela Tia, ki ji je to srečanje šlo že na jetra. "Na tleh so bila oblačila varuhov! Mislite, da so se tam slekli in pobegnili?" Stiskala je zobe kot razjarjeno ščene. "Namesto da bi pričeli z iskanjem!"

"Tia, prosim!" je šokirano dejala ravnateljica in se divje vstala ter položila roke na leseno mizo.

Major se je odkašljal in zašepetal ravnateljici nekaj v uho. Videla sem, kako je Tia že pihala od besa. Gospa Bogus je kimala in na trenutke poškilila k Tii. Za očali se ji je bliskalo. Strele nelagodja je pošiljala v najino smer.

Ko sta prenehala, se je Zmajevka pomirila in se mirno usedla nazaj na usnjen sedež. Zavzdihnila je in rekla: "Žal mi je Tia. Nia je čarovnica. To ni več zadeva ibridov, temveč Avrore."

Tio je to tako zaprepadlo, da je debelo zijala vanjo in odprla usta v obliko črke o. Sedela sem le nekaj milimetrov stran od nje, a sem čutila vsak tresljaj, ki je zajel njeno telo. Od členkov na nogi do lasnih konic.

Zašepetala je: "Saj niste resni?"

"Prosim?" je rekla ravnateljica, ki se ji je zdelo, da je nekaj slišala. 

Tia je pogoltnila slino in preštela do deset, preden je rekla: "Nič, gospa Bogus." Bilo jo je boleče opazovati, kako je pogoltnila poraz in zatrla čustva, ki so čakala, da izbruhnejo kot vulkan. 

Bila je nemočna. In to jo je prizadelo. 

"Nia je bila vaša gostja," sem se oglasila. Zožili so oči in zrli vame kot v histeričnega otroka, ki nujno hoče liziko. Presenečena sem bila, ker so se tako hladno odzvali na ugrabitev. In je Nia kar naenkrat postala nepomeben faktor v njihovi igri.

Ravnateljica si je poravnala očala. "Žal mi je," je dejala. "Pravila so pravila. Ibridi morajo ostati skriti."

Grenko sem spoznala, da pri tem zares nimava besede. V njunih očeh sva bili le najstnici, ki sta bili slučajno priči ugrabitve. A hkrati sva imeli preveliko spoštovanje do strogega majorja in še redkobesednega generala z dolgimi belimi lasmi, ki je še preveč spominjal na Adama; da bi se upali upreti. Že sam pogled nanju bi me pognal v beg. 

"Kaj bova storili, Zala?" je zašepetala, ko so pozornost preusmerili od naju in pričela razpravljati o tem, kaj piše v zakoniku. 

V grlu se mi je usvaril velik cmok, ko sem pomislila na Nio. Jaz sem bila kriva. Moja naloga je bila zaščititi njiju. Prisegla sem pri svetem zlatem kamnu, pred zlato vilo. Obljubila sem ji zvestobo, skrb in zaščito sester Čaroben. Pri tem se na celi črti pogorela. Prijela sem se za glavo.