The Golden Heart (slovensko)

6. Poglavje 1. del (V pasti)

To skrivnost smo želele skriti pred teto. Bila bi preveč razburjena, če bi ugotovila, da nas je napadel ogromen pajek. Kljub našemu spretnemu »ne razmišljanju« o tej temi, je čez čas ugotovila. A ne iz naših ust – oz. misli. V to je bila vpletena še neka tretja oseba. Sprva je bila jezna, ker ji nismo nič omenile, a se je le omehčala. 

Hotela je vedeti kdo nam je nastavil past. A očitno je to osebo že poznala, saj ji je skoraj vsa kri pobegnila z obraza ob omembi njegovega imena. 

 "Sin Metoda, praviš," je rekla. "Eden od sedmih sinov." Tako sem se nevede znašla v še večji nevarnosti. Zarja ni vedela zakaj točno je tukaj v človeškem svetu. Vedela je le, da ni prišel sklepati premirja.

 »Kdo so ti sinovi, katerih se vsi bojite?«

 »Si prepričana Nia, da je bil sin in ne podložnik?« je vprašala in me popolnoma ignorirala.

 »Bil je pravi sin. Na vratu je imel tetovažo pentagrama z čotkami.« Zarja je pogoltnila slino. To jo je še bolj razburilo kot sam pajek o katerem smo se pogovarjale.

 Namrdnila sem se. »Torej, kralj česa? In kateri sinovi?« sem poskusila, a se me ni zavzela.

 »To ni v redu,« je dejala Zarja. »Le kaj počnejo tukaj. Kako so prišli sem? Brezčasje bi jih moralo ustaviti.«

 »Vem,« je rekla Nia. »A očitno so prelisičili Aurum. Kakšna druga vila ali vilinec jim je moral pomagati.«

 »Zarota. Le to mi pade na misel.«

 »Khm,« sem iskala pozornost. »Kaj se dogaja?«

 "Dobro me poslušaj, Zala. Skrajneži, ogri in goblini so drugo. Sedaj imamo opravka s coprniškim princem, ki se ni prišel sem zabavati. Ne vemo točno, kaj ima za bregom, a karkoli že je – mora biti slabo.«

 »Če prav razumem. Coprnik nas napada, mi pa ne vemo zakaj,« sem jedko pripomnila. Tia se je nasmehnila mojemu tonu.

 »Tako nekako,« je rekla. »Pokazala sem ti par prijemov, ki bi ti prav prišli. A ne verjamem, da si zmožna onesposobiti coprnika, kaj šele princa.« Pogoltnila sem slino.

 Bala sem se vprašati slednjega, a je bilo nekaj, kar me je že od začetka skrbelo. »Kaj se zgodi, če… če-?«

 Zarja je povzdignila obrvi. Vedela je, kaj jo želim vprašati, a je raje počakala, da dokončam stavek. Odgovor nanj je že imela pripravljen po izrazu sledeč.

 »Če kaj?« je bila nestrpna Tia, ki je poslušala najin pogovor.

 »Če vaju ne zaščitim in… umreta?« Nia in Tia sta uperili pogled vame. Postali sta bledi kot stena.

 »To pomeni, da nisi vestno opravila vloge, ki ti jo je dodelila zlata vila. Da si odstopila stran od obljube.«

 Pogoltnila sem slino. Nekako sem vedela, kaj to z drugimi besedami pomeni, a sem kljub temu upala, da sledijo drugačne, prijaznejše sankcije. Saj po eni strani nisem bila jaz kriva, da so me zvlekli v njihov svet in prisilili, da sem postala sužnja – oz. zaščitnica - na vrat na nos.

 »K-kaj to pomeni?« je zanimalo Tia. Njena radovednost ni poznala meja.

 Zarja je vzdihnila. »Usmrtitev.« Koža se mi je naježila ob omembi te besede. Zamižala sem, da bi se pomirila. Tudi Tia je pogoltnila debel cmok.

 »Z-zakaj?« je bila šokirana.

 »Takšna so pravila, ljubica. Kot človeka bi jo morali že zdavnaj usmrtiti. Kot zaščitnica pa ima več možnosti, da preživi.«

 Ni mi ostalo veliko možnosti. Čeprav sem bila besna, da so me spravili v ta kočljiv položaj, sem bila hkrati hvaležna. Ne bi jim bilo treba me obdržati pri življenju, a so mi kljub temu nesebično pomagali. Naredili so vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi popravili napako. Zarja je vztrajno brala zakonik in preverjala zakone – da bi me rešila iz masla, ki sta ga ustvarili sestri.