The Golden Heart (slovensko)

10. Poglavje (Zapornica)

Vstopili smo v veliko dvorano, okrašeno z zlatimi lestenci, dragulji in tapetami, ki so imele všite zlate nitke. Dvorana mi je vzela dih. Ne le, da je bila ogromna. Tudi bogato izpopolnjena z dragim pohištvom in marmornimi tlemi. Ko sem takole hodila po spolzkih ploščicah, sem večkrat skoraj priletela na nos. Bile so zloščene do potankosti. Gabriel me je prijel za roko, da nisem treščila ob tla.

"Previdno," je rekel. "Ne dovoli si napak." Jezno sem ga ošinila. On je bil tisti, ki me je spravil v ta kočljiv položaj. Vrnila sem mu sovražen pogled. Hodila sem za njim, na desni strani, kot se baje za podložnico spodobi. Nisem vedela, kaj točno naj bi podložnica pomenilo, zato sem igrala kot mi je Gabriel naročil. V srcu me je tiščalo, ko sem prestopila prag plesne dvorane in zagledala na miljone ljudi. Upala sem, da bo Žan Luka tukaj. Želela sem si njegove družbe. On je edini, ki me razume. Edini, ki ve kaj se mi plete po glavi. Če seveda odštejemo bralce misli.

Gabriel je bil ves ta čas tiho. Isabela ni bila povabljena na zabavo, zato sem bila še toliko bolj živčna. Ne glede na to, da je ošabna in zagrenjena, sem imela pri njej občutek, da bi storila vse, kar je Gabriel reče. In če on reče pazi na Zalo, bi ona pazila name kot na katerega od zlatih predmetov.

"Gabriel Safarin," je dejal gospod v črni obleki in se mu globoko priklonil. "Moj princ," je na koncu še dodal. Nato se je obrnil k meni in se mi globoko priklonil. Bila sem zmedena in nisem vedela kaj storiti v tej situaciji dokler me ni Gabriel udaril po glavi z robcem.

"Prikloni se mu nazaj," je šepnil. Storila sem, kar mi je bilo rečeno. Debelušni gospod se je nasmehnil in mi ponudil kozarec vina.

"Ne hvala," sem dejala. "Nisem še osemna-" Spet me je udaril z robcem.

"Si normalen?" sem zamrmrala.

"Pazi, kaj govoriš. Vzemi kozarec." Bil je jezen. Po njegovem mnenju bova oba mrtva do konca slavnosti.

"Ne pijem alkohola," sem trmasto dodala.

"Danes ga boš." Prijel me je za brado ter mi na silo odprl usta. Upirala sem se, a mi je stopil na nogo, da me je zabolelo. V usta mi ni zlil kozarca vina, temveč nekaj za kar sem sklepala, da je bila tekila. Skoraj sem izpljunila vsebino majhnega kozarčka.

"Za pogum," je rekel ter se na silo nasmehnil. 

"Hvala Gabriel." Kislo sem se mu nasmehnil. On pa me je jezno ošinil.

"Kliči me gospod," je dejal.

"Le tri leta si starejši, Gabriel," sem ga jezila. Spomnila sem se na hlapčevskega Žana in pod nobenim pogojem nisem želela pasti na tako nizek nivo. 

Resno se je zazrl v moje oči. "Da gospod," sem prestrašeno dejala. Igrati se z ognjem ne bi bila pravilna izbira. Bil je zadovoljen sam s sabo.

"Gabriel,... mislim gospod... kaj lahko grem na stranišče?" sem dejala in ga proseče pogledala. Nekaj časa je zrl vame, nato pa končno spregovoril.

"Misliš, da ti ne znam brati misli?" je vprašal. "Pobegniti hočeš. Pa veš da na wc-ju ni oken. Kako si si to predstavljala, neumnica?" Zardela sem. Mislila sem, da znam bolj spretno skrivati svoje misli, a so mu kljub temu bile ponujene na srebrnem pladnju. Obraz sem skrila pod roko in globoko vdihnila.

"Vam prinesem še kaj?" je vprašal debeluško.

"Dva," je pričel, a sem ga hitro popravila.

"enega," sem rekla. 

"Dva martinija," je ponovil. Natakar je bil kar zmeden, a je takoj vedel komu mora ustreči. Gabriel je bil na trnih zaradi mojega obnašanja. Grobo me je prijel za roko ter me odvlekel na drugo stran sobe, kjer naju nihče ne bi mogel videti. Prislonil se je ob steno k meni, da sem bila popolnoma zakrita. Živčno sem si grizla ustnico.