The Golden Heart (slovensko)

6. Poglavje 2. del (Zlato srce)

Razdelila sem 6. poglavje na dva dela, ker se mi je zdelo predolgo :)

Udarec je bil hud. Tako hud, da sem izgubila zavest. Sanjala sem celo, da lebdim. Lebdela sem na majhnem iz zlatega prahu narejenem oblaku, ki me je prenaša po zraku. Pred mano so se pojavile pošasti vseh vrst in oblik tako groznih, da si nisem upala odpreti oči.

»Kje sem?« sem se spraševala, a besede niso prišle iz mojih ust. Suho so ostale na mojem jeziku, kot da bi jih nekaj ustavljajo.

Stopila sem dol z oblaka in se s prsti dotaknila mrzlega mahu. Majhne bilke, ki so se znašle vmes, so me žgečkale po podplatih. Pričela sem se na ves glas smejati, kar je zbudilo nekaj pošasti v bližini, ki so se pričeli približevati. Refleksno sem stopila nekaj korak nazaj takoj, ko sem jih zagledala. Pogoltnila sem slino.

Neka ogromna žival, podobna nabitemu jelenu, se je zagnala vame. Kriknila sem in nerodno padla čez debelo korenino bližnjega drevesa. Urno sem se prijela za smrečno vejo in se postavila na noge. Pognala sem se v dir. Kostanjevi ježki so me bodli v bosa stopala. Začuda sem bila brez čevljev.

Tekla sem ure in ure čez gozd. Veje so me praskale po obrazu in telesu, majhne iglica pa so ranile moje oči. Pritekla sem do gozdne jase ter se ustavila,  da bi zadihala. Tresla sem se po celem telesu in si čez čas le upala pogledati nazaj. Žival ni več tekla za mano. Stala je na vrhu klanca, ki sem ga že prehodila in me divje opazovala. Verjetno je bila tudi sama že izčrpana.

Znašla sem se pred močvirjem v katerega si nisem upala stopiti. Segalo je do samega roba jase. Bilo mi je grozno gole noge potisniti v blato in trsje. Še bolj grozne pa so bile ostale čudne živali, ki so se znašle za mano in me skupaj z »jelenom« opazovale. Vzdihnila sem in stopila korak naprej. Bilo je globlje kot sem si na začetku predstavljala. Namesto, da bi se pogreznila le za centimetre v lužo, sem bila do vratu v blatu.

Divje sem mahala z rokami in kričala. Tedaj je nekaj zašumelo za močvirsko travo in lokvanji. Poskušala sem se čim prej osvoboditi iz pasti. Pred mano so se pojavile srhljive ribe, pol človek pol riba. Morske deklice z zobmi ostrejšimi od morskih psov. Pognala so se proti meni. Moje oči so bile na široko odprte. Zdaj vem, zakaj si živali niso upale naprej. Bilo me je strah.

Pred mano se je nenadoma pojavila lisica. Majhna oranžna lisica.

Ko je skočila pred mano, so se morske kreature ustavile in bojazljivo zrle predse. Zame lisjak ni deloval nevarno. Prej ljubko. A na morske deklice je imel velik nevaren vpliv. Šopiril se je, ko so želeli splavati naprej k meni. Kar hitro so se razblinile.

Nato se je žival obrnila proti meni, kot da bi mi želela nekaj sporočiti.       

»H-hvala,« sem rekla in žival mi je prikimala. Počasi sem se osvobodila iz globokega močvirja in se usedla na rob. Lisica mi je s smrčkom pokazala brisačo na desni. Ko sem se obrisala  in posušila se ni obotavljala. S tačko mi je pokazala smer. Držala jo je proti levi in kot kip stala nepremično, dokler se sama nisem postavila na noge.

»Kam zdaj?« sem vprašala. Vodila me je po strmih poteh, pečinah in kozjih potkah dokler se nisem ustavila in debelo gledala predse. Pomela sem si oči in se prepričala ali res vidim, kar vidim.

Znašla sem se namreč pred zlatim kamnom, ki je mirno počival na najvišji točke pečine, za njim pa gozd. Gozdu, ki ga še v življenju nisem videla. Listi so bili vijolični in modri, drevesa pa temna, skoraj črna.

Kar naenkrat se je nekdo postavil predme in refleksno sem se pripravila v napad. "Pričakovala sem te, Zala," je dejala ženska v prelepi zlati obleki in zlatimi lasmi. Prestrašila me je.

"Sem umrla?" Bila je prva misel, ki me je zadela. Ljubko se je nasmehnila. Zlati kamen je bil drugačen, kot sem se ga imela v spominu. Bil je večji in veličastnejši.