ZASEBNA LAST BRATA

5. DEL

"Akin"

Moja prva enka, šesti razred. Nikoli je ne bom pozabil. Zaradi športa sem pozabil na test. Nič se nisem učil in šok, ko sem izvedel za test šele takrat, ko sem ga dobil v roke me je tako močno zadel, da sem okamenel. Domov sem prišel jezen in razdražen. Lev je takoj opazil, da je nekaj narobe. Okoli mene je hodil kot nekakšna mačka, tipal nežno in počasi, da bi izvedel kaj me muči. Na koncu sem zanj itak vedno popustil. Povedal sem mu kaj je bilo. »Jutri se takoj javi, dobil boš pet. Potem ji pojasni, da si na testu okamenel zaradi osebnih težav. Razumela bo« mi je rekel lahkotno in iz moje torbe zvlekel zvezek. Usedel se je ob mene za mizo in mi pričel na zanimiv način razlagati snov, ki jo tisti dan nikakor nisem mogel spraviti na papir. Levov načrt je deloval, naslednji dan sem dobil pet in učiteljica je bila razumljiva, staršem ni javila moje nesrečne ocene.

V osnovni šoli nisem imel nobenega dobrega prijatelja. Čas v šoli sem preživljal pri pouku, s sošolci ali pa Levom, popoldan sem hodil na treninge nogometa in plavanje, če nisem imel treningov sem se ljubiteljsko ukvarjal s kakšnim drugim športom ali pa sem čas posvečal Levu, edini osebi, s katero sem se ukvarjal, razumel in predvsem želel družiti.

»Kaj delaš? A me snemaš?« sem vprašal Leva, ko je hodil okoli mene in vame usmerjal svojo začetniško manjšo kamero, ki jo je dobil nekaj časa nazaj. Kasneje je imel tako profesionalno in fotoaparat tudi. Nasmejal se je in me za trenutek pogledal, njegova lička so malo pordela. »Ja« je tiho odgovoril »krajši filmček morem narediti, o družinskih članih za krožek« je nadaljeval. Pokimal sem in nadaljeval z gledanjem tekme. Lev pa je hodil okoli mene, me opazoval in snemal. Tako čudno sem se počutil, ko sem vedel, da me snema, da me opazuje, hkrati pa mi je bila njegova pozornost všeč. Moje srce je začelo biti hitreje in v trebuhu sem čutil metuljčke nervoze. Nagonsko sem se malo prestavil, kot bi se mu želel še bolj nastaviti, kot bi mi bilo všeč, da me opazuje. Takrat me je prvič snemal, kasneje sem se na to navadil, kamer sploh nisem več opazil, nisem imel več treme pred njim. Še vedno pa je ostalo ugodje ob misli na to, da njegove oči počivajo na mojem telesu.

Lev nikoli ni preveč maral športa, le kolesaril in rolkal se je rad, pa še to verjetno zato, ker je bilo to v mladosti njegovo skoraj edino prevozno sredstvo, kot nekakšno nujno zlo, če je želel kam, ko ni bilo avtobusa ali staršev. Mu je pa šlo rolkanje precej dobro od rok, čeprav sam nikoli ni rad sprejel te pohvale. Lev je ljubil kamero in fotoaparat. Verjel sem vanj, verjel v to, da bo nekoč snemal filme, ki bodo pobirali Oskarje.

Njegovo prvo darilo zame, brez razloga. »Ko sem jo videl, sem se spomnil nate« mi je rekel Lev in mi v roke podal verižico. Ravno je prišel iz enotedenske šole v naravi, takoj ko sta ga starša pripeljala domov, je pritekel v mojo sobo. Nasmehnil sem se in ga potegnil v svoj objem. Bil sem višji od njega in tudi veliko bolj razvit. Stisnil se je k meni, svoj obraz skril v moj vrat in zavzdihnil. »Nadeni mi jo« sem šepnil in se malo sklonil. Okoli vratu mi je obesil srednjeveško verižico z usnjenim trakom in okrasnimi podolgovatimi obeski, ki so bili na vsaki strani glavnega malo večjega obeska v obliki znaka za neskončnost. »Čudovita je« sem rekel in ga še enkrat objel.

Včasih sem imel v sebi občutek, da ga najraje kar ne bi spustil iz svojega objema. Zdelo sem mi je kot da je pripadal v moj objem, kot idealni košček sestavljanke.

Bil sem najstarejši otrok in vedno sem se počutil nekako odgovornega za Leva in Juno. Bil sem zaščitniški veliki brat. A moja čustva niso bila enakovredna. Morda je bilo grozno slišati in tudi sam sem se grozno počutil, a vedel sem, da imam Leva veliko bolj rad kot Juno. Nikakor si nisem mogel razložiti kaj so ti občutki in čustva v meni, ti posebni metuljčki, ki jih imam v sebi, ko sem s svojim bratom. »Je to bratska ljubezen? Je to ista kri? Je morda Juna le še premajhna?« sem vprašal sam sebe. 

"Lev"

Šola v naravi v šestem razredu. Akina sem tako močno pogrešal, komaj sem čakal, da bomo šli nazaj domov. Zadnji dan sem na stojnici pod gradom, ki smo ga obiskali zagledal verižico, s katere nisem mogel odmakniti oči. Takoj sem vedel, da bo idealna za Akina. Vse svoje prihranke, ki sem jih imel sabo sem zapravi zanjo, a mi ni bilo žal. Akinu je bila zelo všeč. Nosil jo je ves čas, vsak dan, tudi na tekmah, le na plavanju in pod tušem jo je jo je dal dol in jo skrbno shranil za kratek čas.

Oba sva bila povabljena na isti rojstni dan od sosede Karin, ki je bila eno leto starejša od mene in eno leto mlajša od Akina. Če ne bi šla oba, jaz sam ne bi šel. Nikoli nisem maral zabav z ljudmi, ki jih sploh nisem poznal. Bil je začetek poletja skoraj konec šole. Akin je poznal večino ljudi na zabavi, z vsakim je vljudno poklepetal, jaz pa sem capljal za njim in v rokah stiskal plastičen kozarec s sokom.

»Zebe te« je šepnil Akin, ko se je že zvečerilo in smo sedeli ob ognju in klepetali. Skomignil sem in s svojima rokama objel svoje telo. Akin se je nasmehnil v kotičku ustnic in s sebe slekel mikico s kapuco. Zalotil sem se kako so moje oči nagonsko pogledale v košček napetega trebuha, ki se je razgalil, ko si je mikico potegnil čez glavo. »Saj bova kmalu šla, ta čas si pa obleci mojo« mi je rekel. Blago je imelo vonj po Akinu.

Tisti večer sem zaspal v njegovi mikici, kot bi bil v njegovem objemu. Nikoli mu je nisem vrnil, imela je posebno mesto v moji omari.

Oba sva imela rada filme. Gledala sva vse žanre, če so le bili zanimivi. Včasih sva šla v kino, večino filmov pa sem poiskal na internetu in sva jih gledala v moji ali njegovi sobi na prenosnem računalniku.

Bil sem v sedmem razredu, ko sem si prvič v mislih priznal, da me bolj privlačijo fantje, kot dekleta. Dolgo časa sem raziskoval, gledal filme in bral kaj in kako bi moralo biti, kako bi moral čutiti in kaj pomeni naklonjenost do nekega spola. Bil sem premlad, da bi to komurkoli omenjal, a do punc preprosto nisem čutil nobene povezave.

En večer sem uletel v kopalnico, bil sem v spodnjicah, želel sem na hitro pod tuš. Nikogar nisem pričakoval v kopalnici, zato me je videno le še bolj presenetilo. Sredi kopalnice je stal gol Akin. Brisal je svoje razvito popolno telo, mi kazal polno napeto zadnjico. Obstal sem, okamenel. Nase je navlekel pisane spodnjice in me šele takrat opazil. Prav spomnim se kako me je gledal v obraz in kako so se potem njegove oči pomaknile nižje, na moje mednožje. Na moje vzburjeno mednožje. Takrat sem se prvič vzburil. Prvič mi je vstal. Ob pogledu na golega brata. Fak. Osramočeno sem stekel iz kopalnice, se skril v svojo sobo in se ovil v debelo odejo. Akin je takoj pritekel za mano, rahlo se mi je nasmehnil »Lev ne skrbi, to ni nič takega, to se dogaja vsem fantom, še posebej v tvojih letih«.