ZASEBNA LAST BRATA

11. DEL

»Akin«

Rad sem imel otroke. Rad sem se igral z otroci. Juna je tako hitro zrasla, sam pa sem ugotavljal kako rad delam z njimi, kako rad se ukvarjam in igram z njimi, jim razlagam stvari, z njimi kaj počnem, izdelujem. Na treningu sem nekajkrat ostal in pomagal trenerju s petletniki. Med počitnicami pa sem se preizkusil tudi kot varuška pri dveh družinah. »Je to moja prihodnost? Učitelj? Vzgojitelj?« sem se spraševal.

Kak teden po zoprnem incidentu s punco, sva bila z Levom malo odmaknjena drug od drugega. Čas je preživljala v svoji sobi, pil veliko preveč kave, jedel kosmiče in molčal. Starša sta me spraševala kaj je z nama, zakaj se ne pogovarjava, a jima nisem znal pojasniti kaj točno je narobe.

Hotel sem ga videti, vsaj za trenutek. Hotel sem se pogovarjati z njim. Hotel sem ga objeti. Pogrešal sem ga, pogrešal sem svojega brata. Nisem razumel zakaj je bil tako jezen name, zakaj ga je tako zelo prizadelo ko me je videl s punco. Le svoj potrebe sem egoistično zadovoljeval, med nama s punco ni bilo nobenih čustev. To kar sem takrat videl v njegovih očeh, me je naravnost prestrašilo, kot bi ga obsedel hudič.

Potrkal sem na njegova vrata, vstopil brez, da bi počakal na odziv. Sedel je za računalniško mizo. Videl sem kako je spačil obraz, ko sem vstopil, a me ni pogledal. »Lev...« sem rekel v upanju. Še Bigel mi je švignila med nogama in zapustila sobo. Ko sem stopil bližje je trznil. Takrat sem na njegovem obrazu videl modrico, videl presekano ustnico. V sebi sem zaznal bes. Stisnil sem pesti. »Poglej me« sem šepnil. A se ni odzval. »Poglej me, če te prosim...kdo za vraga ti je naredil to?« sem se zadrl. Prijel sem njegovo čeljust in obraz obrnil proti sebi. »Kdo ti je to naredil? Kdo ti teži? Zakaj mi nisi povedal?« sem glasno in jezno nadaljeval. Iz očesa mu je kanila solza. Odkimal je »ni važno, sem se že pogovoril, uredil« je odgovoril. Izgledal je tako utrujeno. »Oh Lev...zakaj si tako hladen...zakaj mi ne pustiš več blizu...« sem obupano rekel. »Objemi me« je bilo vse kar je spravil iz sebe. Zaspal je na meni in meni je bilo popolnoma vseeno, če pride kdo v sobo in naju vidi.

Vikend, ko sva ostala sama v hiši z Bigel. Po božanskem zajtrku, ki mi ga je Lev serviral v postelji, sva vadila matematiko. Nekih stvari preprosto nisem mogel dojeti pa sem prosil Leva za pomoč. Po dveh dolgih urah in veliko računih, mi je snov začela postajati jasna. Zadovoljno sem se nasmehnil in Lev se je pretegnil. Ne vem od kod se je pojavilo vprašanje, ki ga nisem dobro premislil, »a gledaš porniče« sem neumno izjavil in v odgovor dobil Levov šokiran pogled. Jezno je zavzdihnil in odgovoril »ne, mislim zelo redko, ne vem zakaj bi jih« se je skoraj zagovarjal. Potem sva se spogledala, obema je bilo nerodno. V nekem momentu sva se začela glasno smejati in žgečkati. Pristala sva na moji postelji. Prerivala sva se, se drla in vpila. Kar naenkrat sem opazil, da ležim na Levu. Moja roka je bila nevarno blizu njegovemu mednožju. Začutil sem trdoto pod sabo in ko sem pogledal, sem videl, da je bil Lev vzburjen. Zadeva me ni motila, a nisem mogel biti tiho »resno? Trd si?« sem izjavil. Z vso silo me je potisnil s sebe in stekel v svojo sobo. »Fak« sem se razjezil sam nad sabo in svojo neumnostjo. Včasih se mi je zdelo, kot da je iz mene govoril nek brezsrčen bedak.

Cel dan ga ni bilo iz sobe. In jaz se nikakor nisem mogel odločiti in potrkati na njegova vrata.

Naslednje jutro sem vstal zgodaj in šel v pekarno, ker se v kuhinji nikoli nisem dobro znašel. Nakupil sem vse kar mi je bilo všeč, slano in sladko. Doma sem pripravil dve veliki skodelici kakava in vse skupaj nesel v Levovo sobo. Lev je še spal, Bigel je ležala ob njegovih nogah. Sobo sem malenkost razsvetlil in se usedel poleg njega na posteljo. Kako nebeški je bil njegov obraz, te polne ustnice, ki si jih je kdaj grizel, ki jih je tako rad obliznil. Ko sem se jih hotel dotakniti je nenadno odprl oči. »Kakav?« je vprašal. V roke sem mu pomolil skodelico kakava in vrečko iz pekarne. Vase sva zbasala vse kalorične dobrote. »Ne bova rabila kuhati kosila« je rekel Lev in svojo glavo naslonil na moje rame.

»Lev«

Vedno je enako potrkal na moja vrata, če je sploh potrkal. Ta dan je potrkal, a ni počakal, da bi ga povabil naprej. Bila je deževna sobota. Sedel sem za računalnikom, skušal pozabiti na teden, ki je bil, za mano. Mečkal sem se z napačnim fantom, zasedenim in njegov fant me je napadel, ko sem se čez park vračal domov. Seveda je Akin takoj videl moj obraz. Odzval se je zaščitniško, bil je naravnost besen. Tako zelo sem ga pogrešal. Zavedal sem se kako nesmiselno je moje obnašanje, kako le sebi povzročam še več bolečine. Tudi Akinu ni bilo vseeno, videl sem v njegovih očeh v njegovih rotečih besedah »oh Lev...zakaj si tako hladen...zakaj mi ne pustiš več blizu...«. »Objemi me« sem ponižno prosil in se skril v njegov objem.

Vedno sva rada hodila z mamo po trgovinah, Juna pa je ostajala z očetom, se zakopala nekam med knjige in jih previdno listala, čeprav še brati ni znala.

Eden od naju je vedno vozil voziček, med tem ko je mami nabirala potrebne stvari po trgovini. Vedno sva se hecala in počela oslarije. Ljudje so naju gledali in odkimavali z glavama. Mami se je na začetku pritoževala, potem se je že navadila. Nikoli nisva pretiravala, nikoli nisva ničesar dejansko uničila ali razbila. Vse reči sva ji pomagala zložiti na blagajniški trak in potem v nakupovalne vrečke.

Akin je bil tisti, ki je stvari znosil v avto, njegove mišice so bile vedno bolj privlačne in priročne. Všeč mi je bilo, ko je nosil široke hlače, kavbojke. Vedno nizko na bokih, tako da so ven kukale pisane spodnjice, včasih tudi obris napete riti.

En vikend je šla mami na službeno konferenco, oče pa z Juno k starima staršema. Zjutraj sem vstal in nama pripravil zajtrk, jajčke s slanino in popečen toast. Moja najljubša klasika. Eno porcijo sem pojedel, drugo pa sem serviral in jo odnesel Akinu v posteljo. Ob vonju po hrani je zagodel in takoj odprl oči. Sedel sem na robu postelje, brskal po telefonu in ga opazoval kako zadovoljno je jedel zajtrk. Ko me je pogledal, sem prepoznal ta pogled. »Lev, a bi imel danes čas, da bi mi razložil nekaj pri matematiki, saj razumem, če imaš kaj drugega v načrtu?« je vprašal mirno. Nasmehnil sem se, »seveda ti bom pomagal, takoj, ko pospraviš posodo od zajtrka«.

Všeč mi je bilo, ko se je zadovoljno smehljal, ponosen nase, da je končno dojel snov. »A gledaš porniče?« me je vprašal kar tako iznenada. Presenetil me je in vem, da sem ga pogledal z jeznim obrazom. Nisem bil pripravljen na tak pogovor. »Ne, mislim zelo redko, ne vem zakaj bi jih« sem odgovoril hladno. Ni vedel kaj bi rekel, le pokimal je. In potem je bilo obema nerodno, začela sva se smejati in režati. Kar naenkrat me je divje žgečkal, pristal sem na njegovi postelji. Branil sem se in ga žgečkal nazaj. Na sebi sem čutil njegovo možato telo. Od blizu sem opazoval njegov obraz, njegov vrat, ustnice. Zaznaval njegov vonj, čutil kako se je po nesreči s telesom podrgnil ob mene. Žgečkal me je v okolici kolka, boka, tam sem bil vedno najbolj žgečkljiv. Njegovi dotiki so mi prijali bolj kot sem mislil. In kar naenkrat je bilo prepozno. Akin se je ustavil, vem, da me je začutil. Pogledal je v moje mednožje. »Resno? Trd si?« je izustil, kot da ni verjel svojim očem. Jezno in osramočeno sem ga odrinil s sebe in stekel v svojo sobo, v svoj svet.

Naslednje jutro me je zbudil vonj po kakavu in zvok rolet, čeprav se je Akin res trudil, da bi jih dvignil kar se da tiho. Potrudil se je, naredil nama je kakav. Težko verjetno, da je sploh vedel kje imamo kakav v kuhinji. In šel je v pekarno. Zame je vstal zgodaj zjutraj. Vse sva pojedla. Potem sem obsedel ob njem, naslonjen na njegovo ramo.

Nekajčasa sem se izogibal njegovi bližini in direktnim velikim dotikom. Strah me jebilo, da bi se zopet vzburil. Tudi spati sem nehal hoditi k njemu, strah me jebilo noči ob njemu, noči ob telesu, ki me je kar vabil k pregrehi.