ZASEBNA LAST BRATA

4. DEL

"Akin"

Najin oče je bil arhitekt, v prostem času pa je pisal pesmi. Bil je nežen, čuten, miren, moder in ljubeč oče. Spomnim se kako se je jezil, ko mu zatajil računalnik. Takoj naslednji dan si je kupil novega in starega pustil na tleh na hodniku. Lev je cel dan hodil mimo, prsti so ga skrbeli kot nekakšnega tatu. Takrat je bil v tretjem razredu. Ko se je končno opogumil, je le vprašal očeta, če lahko pogleda računalnik. »Akin pomagaj mi ga nesti v sobo« se je zadrl. Medtem, ko sem jaz igral igrice in delal domačo nalogo, je Lev razstavil celotno ohišje, notranjost in komponente računalnika. »In kaj boš sedaj s temi deli? Nikoli ga ne boš sestavil nazaj« sem mu rekel, a se mi je Lev le nagajivo nasmehnil. Ko naju je prišel oče preveriti v sobo, mu je Lev začel razlagati kaj je kakšen košček in kakšno funkcijo ima. Z očetom sva se samo spogledala. Do večerje je sestavil računalnik nazaj v prvotno stanje. In jaz nikoli več nisem podvomil vanj.

Večina juter je bil Lev tisti, ki me je zbudil. Iz svoje sobe je pritekel v mojo, ki je bila nasproti njegove. Včasih je zavpil, včasih me je le odkril, včasih pa se je z vso silo vrgel name. Običajno sva potem skupaj stekla v kopalnico in tekmovala kateri bo prvi lulal. Ker je bil mlajši sem jaz velikokrat popustil in mu dal prednost.

Najraje sem imel, ko sem lahko uredil njegove svileno mehke lase pšenične barve, ko sem mu zbral oblačila za šolo, ko sem lahko poskrbel za njega kot pravi odgovoren in zrel starejši brat.

Kasneje, ko je bil Lev že malo starejši je tudi on meni delal frizuro. Običajno sem počepnil in počakal, da se je poigral z mojimi lasmi. Vedno si je zapomnil kako me je ostrigla frizerka in kakšno frizuro mi je naredila. In on je vsako jutro naredil enako.

Tudi zajtrkovala sva skupaj. Običajno sva jedla isti zajtrk vse dokler nisem sam začel malo gledati na prehrano. Svoje telo sem skušal ohranjati čim bolj zdravo in fit. Levu pa je bilo vseeno, pojedel je prav vse kar mu je bilo dobro tudi, če ni bilo najbolj zdravo. Zraven sva se vedno smehljala in bila dobre volje. Klepetala, opravljala ali pa ponavljala snov za kakšen test v šoli. Včasih sva hranila drug drugega, a je to mamo vedno razjezilo. Vedno se je jezila na naju, midva pa v tem nisva videla nič slabega.

Še preden sva se z Akinom začela resno zavedati potrebe, ki sva jo imela drug po drugem, sta se starša kakšne pol leta trudila, da bi počela stvari ločeno. Vsak je vzel enega od naju in naju peljal v kino, na kak izlet, sprehod, nakupovanje. Vendar sta kar kmalu obupala in tudi Juna je zahtevala vedno več naše pozornosti. Čeprav sta se starša kdaj jezila na naju, se o nama tudi pogovarjala in bila zaskrbljena, se zaradi tega nikoli nista zares kregala. Vedno sta skušala biti kar se da potrpežljiva in razumljiva.

Na morju smo imeli vikend hišico. Vsako leto smo hodili tja. Včasih sta šla zraven še stara starša ali pa kakšen očetov prijatelj z družino. Drugih sorodnikov nismo imeli, ali pa so živeli zelo daleč in starša nista imela več stikov.

Z Levom sva se cele dneve potikala po plažah, se zabavala, opazovala ljudi, jih komentirala in se basala s sladoledom.Spala sva na isti postelji, ker v hišici ni bilo veliko prostora in zvečer sva hodila na sprehode in nočna kopanja. Vedno sva tekmovala v plavanju, se potapljala in preizkušala različne vodne športe.   

"Lev" 

 Akin je bil rojen športnik. Njegovo telo je bilo ena sama mišica. Bil je neverjetno spreten, hiter in močan. Vsakič znova se je preizkušal v različnih športih, tekmoval in sodeloval je v vseh možnih šolskih in javnih športnih prireditvah. Najraje od vsega pa je imel nogomet in plavanje. Oboje je treniral dolga leta. Tri leta je hodil na treninge borilnih veščin kikboks, a jih je potem pustil, z izgovorom, da nima časa za vse tri športe. A jaz sem vedel pravi razlog. Že res, da je pri kikboksu iz sebe stresel vso odvečno in negativno energijo, a se je bal količine znanja in prakse, ki bi jo lahko pridobil. Ko sem ga vprašal, mi je odgovoril »bolje, da odneham preden bom sposoben ubiti nekoga z enim udarcem. Če me bo kdo razjezil ne bom razmišljaj o etiki in morali uporabe svojega znanja in ti Lev to veš«.

Včasih sem šel z njim na trening, če ga je imel po šoli. Drugače pa sem ta čas ostajal doma, počel stvari, ki sem jih oboževal. Raziskoval tehnologijo, raziskoval internet, preizkušal igrice, fotografiral in snemal, izdeloval različne foto kolaže in videoposnetke, brskal za filmi in igricami za vse znance in sošolce, vlekel glasbo z interneta in se poleg vsega učil različnih programskih jezikov. Izdelal sem si spletno stran in profile na socialnih omrežjih. Za vsako vprašanje ali pomoč sem se vsa leta lahko obrnil na očetovega prijatelja in računalničarja, ki mi je bil vedno pripravljen pomagati. Na priljubljenem kanalu sem, seveda pod vzdevkom objavljal videoposnetke, ki sem jih zmiksal skupaj iz svojih videov iz vsakdanjega življenja in glasbo, ki se je podala zraven. Poleg tega so me zelo zanimali in privlačili filmi ter režiranje. Že v osnovni šoli sem začel obiskovati nekakšen krožek o filmografiji in fotografiji, kjer smo se učili obojega ter tedensko opravljali praktične domače naloge. Moja osrednja tema, moja muza je bil vedno Akin. Na računalniku sem imel posebno zaklenjeno mapo za najboljše kadre in en disk poln vseh njegovih slik in posnetkov. Včasih videi o njem niso imeli obraza ampak le telo. Včasih pa sem razkril tudi obraz. Skušal sem snemati tudi druge ljudi in stvari, a se je le Akin ljubil s kamero, čeprav se tega verjetno niti ni zavedal.

S staršema smo običajno hodili na Akinove tekme, če sta le imela čas. Včasih sem šel tudi sam ali pa sem ga spremljal preko interneta. Vedno je bil dober, navajeni smo bili njegovega uspeha in zmag.

Akina sem običajno vedno zbujal jaz, sam nikoli nisem imel problema z vstajanjem, medtem ko je Akin z leti postajal vedno večji zaspanec, vedno težje je zjutraj vstal, vedno bolj siten je bil.

Če sem imel kdaj pouk prej ali pa sem obiskoval kakšno dodatno dejavnost in sem šel od doma eno uro prej sem se vedno poslovil od njega. Čeprav je spal, sem pokukal v njegovo sobo, včasih sem ga samo pogledal, včasih pa tudi pokril ali objel.

Čeprav sva bila že večja, sva še vedno hodila v kopalnico skupaj. Med tuširanjem sva se pogovarjala in komentirala dneve, sošolce ali celo ponavljala snov. Mami naju je velikokrat opozarjala, da sva dovolj velika, da sva lahko sama v kopalnici, a jo je oče vedno pomiril, češ, da je to normalna moška stvar, kot skupno tuširanje po treningih.

En večer, sem moral sam pod tuš. Akin je imel tekmo in po tekmi so šli s trenerjem na pico, jaz pa sem imel zjutraj nulto uro dodaten pouk, zato sem moral prej v posteljo. Nekaj časa sem ga čakal, potem me je mami potisnila v kopalnico »umij se in spati« je strogo rekla. Bila je malenkost, a me je tako zelo razžalostila. Med tuširanjem sem bil prvič sam v kopalnici, to je bil najdaljši tuš v mojem življenju. Z vodo sem spral solze, ki so mi pritekle po licu, pa še sam nisem vedel zakaj. Od takrat sem se večkrat tuširal sam, Akin je le še kdaj pa kdaj uletel v kopalnico. Vedno je bilo nekaj, ali ga ni bilo doma ali je imel kaj za narediti, ali pa je šel pod tuš pred mano. S časom sem se navadil na samoto v kopalnici in kasneje mi je začela prijati.

Bil sem star nekje enajst let, ko sem začel opažati občutke, ki sem jih imel, kosem bil ob Akinu ali pa ko sem le pomislil nanj. Začenjal sem se zavedati, kako srečen in vesel sem, ko sem ob njem, kako hudo mi je, ko ga ni, kako me boli,ko njega kaj boli, kako zadrhtim, ko se me dotakne in kako varen sem v njegovem objemu. Do nikogar drugega nisem imel takšnih občutkov, niti do starša, niti do June, mlajše sestrice. Tolažil sem se, da je Juna še premajhna in da še nisva tako povezana, da bo isto kot z Akinom, ko bo malo večja.