ZASEBNA LAST BRATA

15. DEL

»Akin«

Zadnji teden v avgustu smo šli na morje v našo hišico. Le mami je ostala doma z Bigel, zaradi službe. Oče si je lahko delo nosil sabo, itak je večino delal od doma. Lev sploh ni bil navdušen nad morjem, pomislil sem, da so ga malo dajali živci, ker je bilo le še en teden do novega šolskega leta. Do njegovega vstopa v prvi letnik, novega okolja, povsem novih ljudi. Prvi dan se niti kopati ni hotel. »Kaj je narobe mali?« sem ga vprašal na sprehodu. A je bil kar tiho. »A te je strah novih začetkov?« sem ugibal. Vedel je na kaj sem mislil. Skomignil je in me pogledal. V njegovih očeh sem videl solzo. Kaj za vraga ga je mučilo, nisem ga mogel gledati tako potrtega in prizadetega. »Kaj je narobe, povej mi, prosim...« sem obupano rekel. »Ne morem, ne bi me razumel« je šepnil. »Poskusi« sem bil drzen. Nisem mogel dojeti kaj je bilo tako hudo, kaj tako skrivnostno, da se ni mogel odpreti. »Pridi naj te objamem« sem rekel. »Raje ne« je rekel hladno, z bolečino v očeh in nadaljeval svoj korak. Prvič je zavrnil moj objem.

Zvečer sva zaspala skupaj. Ponoči so me zbudile sanje. No, mislil sem, da so sanje. Ležal sem na hrbtu pri steni. Odeja je bila na tleh. V sobo je sijala polna luna. Lev je bil ob meni, ležal napol na boku, na pol na trebuhu. Sanjal. Prijetno je godel, mrmral, vzdihoval. Nežno in počasi je premikal svoje telo, se nastavljal, privzdigoval zadnjico kot, da bi bil nekdo na njem. Bil je vzburjen, zelo vzburjen. Videl sem njegovo moškost, parala mu je spodnji del tesne pižame, se drgnila in nabijala v vzmetnico.

Opazoval sem ga, opazoval njegovo telo. Z roko sem nagonsko zdrsnil v svoje spodnjice. Presenečeno sem se zdrznil ob svoji trdoti. Sploh se nisem zavedal, da sem se vmes vzburil. Svojega tiča sem prijel v roko in ga počasi drgnil z enakomernimi gibi gor in dol. Stopnja napetosti in vzburjenja se je pri obema višala. Malenkost sem pospešil, stisnil dlan, da je bila bolj tesna. Tudi Lev je bolj divjal, bolj nabijal, bil bolj glasen, vzdihoval in godel zraven, kot da je bilo to kar je sanjal prepovedano. Bolelo ga je, po licu so mu tekle solze. Komaj sem se kontroliral, da nisem bil preglasen, da ga nebi zbudil. V nekem trenutku je zarjovel, začelo nama je prihajati, takrat sem zaprl oči in se intenzivno zadovoljeval. Orgazem je bil močen, kot še nikoli prej, izliv se mi je pocedil po roki vse do zapestja. Čez nekaj sekund sem jih ponovno odprl, Levove oči so bile uprte vame. Svoj orgazem je doživel zavestno, prav tako kot jaz in me med tem opazoval. Obležala sva, potešena, v popolni tišini.

Kot bi se bala spomina na pregrešno noč, sva se tisto jutro nerodno spogledala. Odkril sem odejo in videl popackano posteljnino. Količina njegovega izliva je morala biti ogromna, da je ušla čez blago pižame. Leva ni bilo ob meni. Preoblekel sem se in takoj slekel posteljnino. Ko je prišel v sobo mi je pomagal, v tišini, brez besed.

Drugi dan sem ga popoldan le prepričal, da je šel v vodo. Skupaj z Juno smo se potapljali, gradili gradove iz kamenčkov in peska, se lovili po plaži in jedli sladoled. Oče je bral na ležalniku, potem nam je pripravil večerjo, solato s hobotnico.

Zvečer je Lev zaspal na ležalniku na plaži. Usedel sem se poleg njega in opazoval sončni zahod. Zagodel je in se pretegnil. Ni vedel, da sem ob njem. Z eno roko je segel pod majico in se pobožal po trebuhu. Noge je stegnil v zrak in pisane kopalne kratke hlače so mu zlezle navzgor po nogi. Nekaj je pritegnilo moj pogled, na levem stegnu sem videl še skoraj svežo ureznino. Kako za vraga se je lahko porezal med nogama, le kaj je počel sem se vprašal. Ko me je zaznal ob sebi je trznil in se hitro prestavil v sedeč položaj. Videl je kam so gledale moje oči. In jaz nisem imel namena biti tiho. Vstal sem in se usedel na spodnji del ležalnika, nasproti Leva. »Kaj imaš to?« sem vprašal in z roko podrsal njegove hlače višje na stegno. Ob mojem dotiku je zadrhtel. »Veja me je oplazila in porezala« je rekel v pripravljenosti. »Aja?« sem bil jezen, ker je lagal. »A večkrat zaporedoma na istem mestu? Vidim stare brazgotine, tik ob sveži rani« sem jezno rekel. Zavzdihnil je in odmaknil nogo, da je skril pogled na ureznine. »A misliš, da sem tako zabit, da ne vem, da obstajajo ljudje, ki imajo nagnjene po samo poškodovanju. Vem, da to sprošča napetost v tebi, ti pomaga...drugače tega ne bi počel« sem nadaljeval. Pogledal me je, presenečen. »Kako dolgo že počneš to?« sem vprašal. »Ne dolgo« je tiho odgovoril. Takoj mi je bilo jasno zakaj najprej ni hotel v vodo, sveža ureznina ga je morala peči zaradi soli. »Boš povedal staršema?« je vprašal v strahu. Odkimal sem »ne, a se ne boš več rezal. To mi ni všeč, ne moreš tako uničevati svojega lepega telesa. Pregledoval bom tvoje telo, če ti je prav ali ne« sem bil smrtno resen. Pokimal je in nevede potegnil svoje kopalne hlače še nižje, da bi ja zakril čim večji del stegna. »Zakaj to počneš?« sem mirno vprašal. »Boli me, ko te vidim takega...« sem sočutno dodal. »Ljudje smo kot steklo, ko se enkrat razbiješ, nikoli več nisi isti, nikoli več nisi cel...« je rekel zasanjano. »Kaj te je razbilo Lev?« sem vprašal radovedno, vse samo, da bi mu lahko nekako pomagal, ga razumel. »Ljubezen« je rekel in vstal z ležalnika. »Ljubezen?« sem ponovil začudeno. »Povej mi...« sem dodal. »Ne nočem se pogovarjati o tem« je bil resen, iz mojega prijema iztrgal svojo roko. Hitro sem ga prijel nazaj, imel sem le eno možnost. Lev me je vedno ubogal, spoštoval moje želje. »Prepovedujem ti rezanje in uporabo droge« sem ukazal resno. Njegova čeljust se je napela, zagledal se je v moje oči. V tistem trenutku je bil besen name, besen nase, ker je vedel, da me bo ubogal. Zopet se mi je izmuznil in stekel po plaži navzdol.

Čeprav je bil Lev pameten je včasih pozabil, da sem bil njegov brat. Globoko v sebi sem ga poznal. Vedel sem kaj ga je vznemirjalo, zaradi česa so se mu svetile oči in po čem je hrepenel. Te stvari sem običajno vedno znova skrival in tlačil v sebi. Nisem se želel ozirati na svoj instinkt, a me je včasih premagal, pa sem se podredil. Ležal sem na sedežni v dnevni sobi. Vedel sem, da sva doma samo jaz in Lev. Trenerko in spodnjice sem si potegnil čez rit in malenkost dvignil majčko, da sem razkril razvite trebušne mišice. Zaprl sem oči in se božal. Drkal sem svojega tiča počasi in nežno. Užival v vsakem dotiku, užival v misli, da sem opazovan. Glasno sem vzdihnil, ko me je preplavil orgazem. Izliv sem obrisal v robec in hlače zvlekel nazaj nase.

»Lev«

Prvič sem zavrnil njegov objem in bilo je prekleto boleče. Zdelo se mi je, da se bom izgubil, da bom izgubil sebe, če dovolim, da me objame v tistem trenutku.

Tisto noč sem se sredi noči zbudil iz mokrih sanj. Vročih mokrih sanj. Bil sem tako vzburjen, da sem mislil, da mi bo tič eksplodiral. Ob sebi sem zagledal Akina, imel je zaprte oči, roko v spodnjicah. Božal in gladil je svojega tiča. Nevede sem pospešil premikanje in Akin tudi. Obema je prišlo naenkrat. Svoj orgazem sem doživel zavestno, čeprav sem prej sanjal. Prav tako kot Akin, zavestno me je gledal in se med tem božal. Obležala sva v tišini, grešna in zadovoljena.

Prebudil sem se na ležalniku na plaži, na katerem sem zaspal pred slabo uro. Zdrznil sem se, ko sem ob sebi zaznal Akina. Sedel je in me gledal. Njegov izraz na obraz je bil resen in jezen. Gledal je v moje mednožje, takoj sem vedel kaj je videl. Opazil je moje brazgotine, mojo svežo ureznino. V trenutku me je postalo sram in strah, kako bo Akin odreagiral. Vstal je in se usedel nasproti mene na ležalnik. Z roko je podrsal po mehki koži na mojem stegnu in kopalne hlače potisnil višje, da je razkril mojo skrivnost. Od njegovem dotiku sem zadrhtel. Močno sem se ugriznil v spodnjo ustnico, da bi preusmeril pozornost. Vprašal me je kaj je bilo, pa sem se neumno zlagal. Vedel sem, da mi ne bo nasedel. Kdo bi se lahko porezal po stegnu z vejo in to večkrat. Zavzdihnil sem in odmaknil nogo, da bi skril pogled na ureznine. »A misliš, da sem tako zabit, da ne vem, da obstajajo ljudje, ki imajo nagnjene po samo poškodovanju. Vem, da to sprošča napetost v tebi, ti pomaga...drugače tega ne bi počel« je vztrajno nadaljeval. Pogledal sem ga, presenečen. Nisem si mislil, da bo vedel kaj mi rezanje omogoči. »Kako dolgo že počneš to?« je vprašal. »Ne dolgo« sem iskreno šepnil in pomislil na prvi rez, ki sem ga naredil. »Boš povedal staršema?« sem moral preveriti. Odkimal je in strogo resno rekel »ne, a se ne boš več rezal. To mi ni všeč, ne moreš tako uničevati svojega lepega telesa. Pregledoval bom tvoje telo, če ti je prav ali ne«. Pokimal sem in si v glavi ponovil besede »svojega lepega telesa...«, Akin je rekel, da imam lepo telo.

»Zakaj to počneš?« je mirno vprašal. »Boli me, ko te vidim takega...« je dodal. Nisem mogel biti več tiho, citiral sem verz iz neke nanizanke »Ljudje smo kot steklo, ko se enkrat razbiješ, nikoli več nisi isti, nikoli več nisi cel...«. »Kaj je razbilo tebe Lev?« je vprašal radovedno. »Ljubezen« sem rekel iskreno in vstal z ležalnika. »Ljubezen?« je ponovil začudeno. »Povej mi...« je vztrajal. »Ne nočem se pogovarjati o tem« sem trmasto izjavil in strgal roko iz njegovega prijetnega prijema, a me je hitro ujel nazaj. »Prepovedujem ti rezanje in uporabo droge« je ukazal resno. Šokiral me je, napel sem se, stisnil pesti in zobe. Bil sem besen nanj, na njegove ukaze. In tudi nase, ker sem vedel, da ga bom ubogal. Vedno sem ga. Ponovno sem se iztrgal in zbežal po plaži navzdol.

Stopal sem po stopnicah navzdol, ko sem zagledal Akina na sedežni v dnevni sobi. Ležal je, majica je bila privzdignjena, da je razkrivala napet trebuh, poln mišic. Hlače in spodnjice je imel potegnjene čez rit. Z roko polno napetih žil in trdih mišic se je božal po nabreklem udu, ki sem ga le bežno videl. Počasi in nežno. Stiskal glavico in potem tesno zdrsel z roko proti korenu tiča. Z drugo roko se je božal po prsih in trebuhu. Oči je imel zaprte. Vzdihoval je glasno, predel in godel. Ni me videl oziroma ni me pogledal, čeprav mislim, da je čutil mojo prisotnost. Takoj, ko je končal, sem se skril v svoji sobi.

Popoldan sem šel v knjižnico. Zavibriral mi je telefon.

»Akin:« Vsak košček mojega telesa čuti tvoje poglede. Vem, da si se vzburil, ko si me gledal...

»Jaz:« Ob takih trenutkih, si želim, da bi lahko bil tvoja roka...

Preko sporočil, preko virtualnega sveta sva včasih izgubila občutek za realnost. Vse je bilo tako lahko napisati, tako normalno. V živo, pa nobeden od naju ni niti omenil kaj takega. Bala sva se tankega roba po katerem sva hodila zadnje čase.