ZASEBNA LAST BRATA

14. DEL

»Akin«

Neka poletna sobota, ki sem jo preživel z Zaynom. Pozno sem prišel domov, ker smo kolesarili potem pa smo si naredili manjši piknik, ki se je prelevil v pravo druženje. Če nas ne bi pregnal dež in močno poletno neurje, bi piknik trajal do jutra.

V hiši je bila tema, ko sem prišel domov očitno so že vsi spali. Tiho sem šel do svoje sobe, ko sem odprl vrata sem na svoji postelji zagledal spečega Leva. Verjetno me je čakal zaradi neurja in potem sčasoma zaspal. V istem trenutku je močno zagrmelo in videl sem kako je trznil v spanju. Z njim je ob nogah ležala tudi Bigel. Pogledala me je, kot bi me želela prositi, če lahko ostane tu. Nikoli je nisem spustil v svojo sobo in vem, da je tudi Lev ne bi prinesel s sabo. Očitno je prišla za njim skozi skrivni prehod, na Leva je bila zelo navezana.

Zavzdihnil sem, se slekel in na hitro skočil pod tuš. Potem sem se skobacal v svojo posteljo, pod odejo tik ob Leva.

Starša sta bila včasih prava gurmana. Večkrat smo šli na prireditev na odprtem, kjer so na veliko različnih stojnicah pripravljali vse mogoče vrste hrane. Od tajske, indijske, egipčanske, turške do argentinske in veganske. Juna je vedno jedla isto stvar. Jaz in starša smo vedno preizkušali nove jedi oziroma vsake porcije po malo. Lev pa je bil tisti, ki je pojedel vse kar nam je ostalo. Njemu ni bilo važno kaj je in čigava kuhinja je, vse mu je bilo dobro in vse je pojedel. Najbolj zanimivo pa je bilo to, da je vedno prepoznal in uganil katere sestavine so notri in včasih zadevo tudi doma preizkusil in nam jo postregel za kosilo.

»Zopet sem zmagal na krožku« je skromno rekel Lev ob kosilu. Starša sta ga pogledala »vsako leto pobereš prvo mesto« je dodal oče. »A bova lahko kdaj videla te tvoje zmagovalne filmčke?« je preverila mami in Lev se je le sramežljivo nasmejal. »O Akinu so« je bleknila Juna in Lev je ob tem še bolj zardel. Starša sta se spogledala »aja?« je rekel oče. »Ja potem nama pa moreš pokazati« je nadaljevala mami. In tako smo po kosilu sedeli v dnevni sobi in gledali Levova zadnja dva zmagovalna filmčka. Tudi sam jih še nisem videl. Očitno jih je pokazal le Juni in svojim mentorjem.

Lev ni gledal z nami, ampak je hodil okoli nas in nas snemal, evidentiral naše odzive, naše komentarje. »To bom uporabil za naslednjega« se je pohecal. Mami nikoli ni bila rada na kameri. Cel čas je bila napeta in rdeča v lička.

Filmčka sta bila res posebna. Mešanica različnih kadrov in momentov. Stvari, ki jih je posnel v vsakdanjem življenju, dogodke, ki so se odvijali v njegovi bližini. In mene. Mene na treningu, mene na tekmi, mene zunaj na dvorišču ali na Juninih igralih, mene na sprehodu, mene v trgovini, mene med spanjem. Mene od blizu in daleč. Oblečenega ali brez majice. Moje mišice, moje zobe, moje oči. Mene med telovadbo, med igranjem igric, med kosilom, med pranjem zob. Vsega tega snemanja se niti zavedal nisem. Lev je imel itak vedno neko napravo v roki, če ne telefona pa kamero. Vse moje trenutke je vkomponiral v filmček med druge dogodke in ustvaril zgodbo. To kako me je videl skozi svoje oči, kako me je videl skozi lečo kamere, kot bi bil njegova muza. In prav nič me ni motilo, užival sem v njegovi pozornosti.

Oče je bil navdušen. Mami pa mi je delovala rahlo šokirana, kot da jo je nekaj razžalostilo.

Med počitnicami sem si vsako leto našel kaj za delati, da sem zaslužil denar za novo opremo ali kaj podobnega. Eno leto sem čuval otroke, tisto leto pa sem našel dobro plačano delo v velikem trgovskem centru. Po celem centru sem pobiral in iskal nakupovalne vozičke in jih vozil na njihovo parkirno mesto. Bilo je zabavno, stalno sem bil v pogonu in zraven sem lahko poslušal glasbo. Srečal sem veliko ljudi. Ob pavzi sem klepetal in se hecal s čistilkami, vedno so bile dobre volje.

En dan je prišel mimo Lev, bilo je pozno, malo pred zaprtjem trgovskega centra. Naložil sem ga v enega od vozičkov in vozila sva se po parkirišču garažne hiše. Divjala sva, vpila, pela pesmi in se smejala. Na koncu je bil Lev že čisto izmučen. »Pridi te peljem na sladoled« sem ga povabil. Skobacal se je za moj hrbet, si nadel čelado, me tesno objel okoli pasu in čakal da odpeljem.

»Lev«

Velikokrat sem opazoval Akinove roke, velike razvite dlani, dolge močne prste. Mišice in žile, ki so bile razporejene pod njegovo mehko od sonca porjavelo kožo. Njegove roke so me privlačile, me vzburjale, ko sem razmišljal kako me božajo, kako bi me lahko zadovoljile. Želel sem si biti oseba, ki jo Akin boža in neguje, zadovoljuje in varuje.

Spomnim se dneva, ko sem v Akinovi torbi zagledal zvezek. Videl sem ga že večkrat, a ga nikoli nisem vzel v roke. Tokrat sem ga potegnil ven iz torbe in ga za trenutek zadržal v rokah preden sem ga odprl. V njem je bilo nešteto risb in skic. Velikih in malih črnih, ali pa takih s svinčnikom. In vse so bile čudovite, naravnost umetniške. Ob vsaki skici je bil datum, brez podpisa. V zvezku se je očitno dolga leta nabiralo vrhunsko delo. Pomislil sem, čigav bi lahko bil zvezek, kdo je lastnik tega risanja. Potem sem na sredini zvezka zagledal celo serijo svojih risb, svojega obraza, svoje postave. »Kaj imaš to?« sem rekel na glas. Akin je trznil, ko je videl kaj imam v roki. »Ne vem našel sem ga« je hitro odgovoril. »Našel?« sem ponovil za njim. »Kdo bi mene risal« sem komentiral in mu pokazal sredino zvezka. Zardel je in pogledal v tla. »Akin poznam te, vem kdaj lažeš. Zakaj mi nisi povedal, da tako dobro rišeš? Te slike so vrhunske. Zakaj bi skrival kaj takega?« sem rekel. Skomignil je, »obljubi, da ne boš nikomur povedal« je bil resen. »Obljubim, če mi boš kdaj kaj narisal in če mi boš kazal svoje risbe« sem zvito odgovoril in zopet pokukal v zvezek.

Tisočkrat sem bil vzburjen in zrajcan. Čisto na robu pohote. A sem se vedno nekako zadržal. Redko sem gledal pornografijo, ko pa sem jo gledal sem šel vedno na samo eno stran, na katero sem bil včlanjen. Imela je vrhunske zelo kvalitetne video vsebine, s pravimi realnimi zgodbami, čudovitimi igralci in pravo energijo. Nikoli nič ni zgledalo zaigrano, strast in energija med igralcema je bila skoraj prava. Všeč mi je bilo, ko so se veliko poljubljani in božali, ko so bili ravno prav nežni in vedno tudi ravno prav grobi.

Včasih se je moja glava, moja pamet igrala z mano. Kot neka diagnoza se je pojavila enkrat na mesec in me ubijala. V glavi sem imel misli, poredne in nevarne misli. Misli o Akinu, misli ob katerih sem se vzburil in se mi je hkrati obrnil želodec. Sam sebe sem ubijal z mislijo, da me privlači lastni brat. Sam sebi sem šel na živce, sam sebi sem se gnusil. Poskušal sem z drugimi fanti, a je bilo vse zgolj fizično, brez kančka čustev. Zavedal sem se kako narobe je, kako nenormalno je. Strah me je bilo, bal sem se posledic, bal sem se zasvojenosti.

Včasih sem se tako obremenil, da sem bruhal, celo dobil vročino. Vsi so mislili, da je prehlad, jaz pa sem poznal pravi razlog. Telo se je odzivalo na ideje, ki sem jih imel v sebi, bile so kot želje, koprnenje po Akinu. Želel sem ga ob, na in v sebi. Vzburil sem se ob misli na njega. Srce je bilo na strani telesa, pri Akinu. Možgani pa so diktirali drugo zgodbo, trdili kako narobe je, me silil na bruhanje in slabšali moj imunski sistem.

Šelsem v veliko skrajnosti, od alkohola, fantov, zvitkov in virtualnega sveta.Tudi zarezal sem vase, na notranjost stegna. Tako kot sem videl v filmu. Takratv to nisem verjel. Ko sem poskusil je bilo drugače, kri je spolzela po mojemstegnu, kapnila na tla kopalnice. Napetost v meni se je v trenutku sprostila into je bilo vse kar sem takrat rabil.