V Sedmih Nebesih

1. Poglavje

" Mija si prepričana, da se hočeš prepisati na to šolo?"  to me mami sprašuje že 49. danes. Trentno stojim pri velikemu oknu ekonomske šole in gledam avtomobile kako se vozijo mimo. "Ja, mami." danes smo 20. januarja in je dan ko se bom uradno prepisana na ekonomsko šolo. Prej sem hodila na srednjo zdravstveno šolo vendar odkar mi je v prometni nesreči umrla najboljša prijateljica s težavo hodim tja. "Mija, prosim stopi z mano, da še nekaj izpolnemo." kar naekrat se je za mano pojavila mlada blondinka v svetlem, ozkem krilu in beli svileni srajčki. Bila je šolska pedagoginja. Sledila sem ji v pisarno, ki je bila vsa opremljena v temen les. "Si imela v prejšnji šoli kakšne težave?" začela je brati vprašanja iz lista, kot da nebi znala sama brat. "Ne nisem." odgovorila sem s težavo. Če odštejemo, da sem z nogometno žogo skoraj ubila učitelja športne vzgoje, nisem imela nobenih problemov. Pedagoginja je prečrtala še nekaj vprašanj ter se podpisala. "Če želiš ti lahko pokažem tvoj nov razred." se mi je nasmehnila, kot da želi name narediti vtis. "Lahko." me je z odgovorom prehitela postavna ženska z svetlo rjavimi lasmi, ki je sedela na desni strani zraven mene in bi mi naj bila mama. Pogledala sem jo z svojim temnim, hladnim pogledom, ki je ponavadi pomenil, da mi nekaj ni všeč. " No vredu, potem pa pojdimo." Pedagoginja je vstala in se sprehodila okoli mize do vrat. Sledile smo ji po dolgem širokem hodniku do razreda kjer je na vratih pisalo 'učilnica kemije'. " Bila boš v 1.c letniku, ki je najmanjši na šoli." ko sem se zavedala, da stojim pred učilnico svojega novega razreda me je za sekundo postalo strah. Pedagoginja je potrkala in odprla majhna bela vrata. Pričakovala sem nemir in glasno vpitje. Vednar na moje presenečenje je bila v razredu tišina kot na pogrebu. V njem je bilo približno 13 učencev, 9 od teh punc. "Dober dan, učenci. Rada bi vam predstavila novo sošolko Mijo." "Dan." Vsi so glave dvignili in pogledali proti nam. Nekateri od njih pa so se tudi nasmehnili. Za nekaj sekund je nastala tišina, nato pa jo je prekinila moja mama "No veliko je že ura, morale se bomo odpraviti." vedno je vedela kdaj se mora upravičeno vmešati. Začela sem hoditi proti vratom, pedagoginja in mama pa za mano. "Mi lahko predno gremo pokažete kje je WC? " sem se obrnila proti pedagoginji. " Tukaj, po hodniku naravnost in levo."  Spet se je nasmejala kot da želi narediti dober vtis name. "Hvala." Nasmehnila sem se ji nazaj, čeprav bolj hinavsko ampak sem. Sledila sem njenim navodilom. Ko sem prišla na Wc sem iz torbice vzela manjšo, roza toaletno torbico in si s črno barvico popravila oči, ter nazaj spela moje temno rdeče lase, ki jih imam namen postriči takoj ko je mogoče. Ko sem se gledala v ogledalo, sem za trenutek želela, da mi nebi blo treba ven. Ampak sem morala. Obrnila sem se proti vratom, ko sem slišala šolski zvonec. Ustavila sem se in se sama sebi nasmejala, da sem jaz zdaj del te šole. Hodnik se je napolnil z dijaki in učitelji. Vrinila sem se med njih, da bi prišla do pedagoginje in mami. Kar na enkrat pa sem čutila zelo močen udarec v mojo desno roko in padla na tla.