V Sedmih Nebesih

16. Poglavje

Adam je opazil, da sem se v trenutku zlila s steno. Bila sem bleda in postalo mi je slabo. Nisem uspela še prebrati sporočila. Hitro sem vstala in tekla na stranišče. Slišala sem kako je za mano pritekel še Adam. "Mija, si vredu?" odkimala sem mu. Še pravočasno sem prišla do stranišča, drugače bi bile vse stene obarvane od mojega bruhanja "Andrej!" je Adam poklical očita. Glasno pregovarjanje se je vstavilo in zaslišala sem par nog, ki tečejo po stopnicah navzgor. "Mija, kaj je narobe?" prvič sem videla očeta tako zaskrbljenega. Lase mi je zbral v nizek čop in ga spel s prvo gumico, ki jo je našel. Nekaj časa sem še klečala in se upirala na straniščno školjko "Mi prosim pomagaš vstati?" sem prosila očeta, ki je stal za mojim hrbtom. Prijel me je za roke in potegnil k sebi. Zadnjega, kar se od takrat spomnim je, da me noge niso več zdržale.

Ko sem se zbudila je bila ura 1 popoldan in spet se je slišal glasen prepir. Adam je sedel zraven mene in igral igrice na svojem telefonu. "Mija? Mija? Si vredu?" spustil je telefon iz rok in se usedel bližje meni. Bila sem malo omotična zato sem ga videla zelo megleno. "Glava me malce boli. Se spet kregata?" "ja." nazaj sem zaprla oči in poslušala. Prepir sem sedaj lahko slišala bolj jasno. "...in zaradi tega mora biti ona tukaj?!" se je slišal močan ženski glas. "Tukaj je še zmeraj njen dom in še zmeraj je moja hčerka!"  moški glas je po pogovoru predvidevano zagovarjal mene. "Odloči se. Ali ona ali jaz. Skoraj pol leta se nista pogovarjala sedaj pa ji pomagaš?! Najbolje bi bilo, da bi jo pustil na ulici in naj jo ta fant najde!" te besede so me zelo zabolele "V vsakem primeru bi izbral njo! In nikoli je nebi pustil same zunaj, kaj šele če vem, da je v nevarnosti!" takrat je moje poslušanje prekinil Adam. "Mija, bi rada prenosnik?" "Ja, prosim." zavedala sem se, da bom doživela še en šok, ko bom prišla na facebook. Ampak še zmeraj. Vzela sem prenosnik v naročje in se znova prijavila. Ko sem odprla sporočilo, mi je srce začelo biti zelo hitro. "Še zmeraj si moja. In naredil bom vse, da te dobim. Spomni se, da vem kje živiš. Aja, Julija in Lan te pozdravljata. P.s. Tudi če me prijaviš policiji še enkrat me ne bodo našli. :)" po celem telesu me je zmrazilo. "Je oči že pogledal to?" sem se obrnila proti Adamu. "Ne ni še, ko si bruhala sem te odjavil." "Ga prosim pokličeš gor." vzel je telefon in mu poslal sporočilo. Čez približno minuto se je pojavil v moji sobi. "Mija. Se bolje počutiš?" "Ja, se. Na facebook sem prejela še eno sporočilo od Klemna." Prenosnik sem obrnila proti njemu. Počasi se je približal, se usedel zraven mene in vzel prenosnik v roke. Nekaj časa je pozorno bral. Po tem koliko časa je bral pa sem ugotovila, da sporočila ni prebral samo enkrat. "Adam, nam greš lahko narediti smuthi?" "Seveda." Adam se je vstal iz postelje in tekel po stopnicah v kuhinjo. Oči se je obrnil proti meni. "Mija. Tukaj v sporočilu se skrivajo dobra in slaba novica. Dobra je da imamo dokaz, da je on ugrabil Julijo in Lana. Slaba pa je, da ne vemo, kje je in da ve vse o tebi, zato si ti v veliki nevarnosti."