V Sedmih Nebesih

7. Poglavje

Ko sva prišla k meni, moje mami ni bilo doma in tudi, ko je odšel je še ni bilo. Medtem, ko je bil pri meni sem se počutila malo neprijetno, ker nisem vedela kaj naj počneva. Ampak na koncu sva igrala igrice in poslušala glasbo. 

Ura je bila nekaj minut do 15h in moja mami se je pred približno eno uro vrnila domov. Nisem ji povedala, da je bil Klemen tukaj, sem ji pa povedala, da pride Julija, da se poslovi, ker gre čez dva dni v London. Ura je bila že skoraj 16.30 ampak Julije še ni blo. Klicati je nisem hotela, ker nisem vedela kje je in kaj dela zato sem ji poslala sporočilo: "Hejla, Julija. Kje si? Čakamo te? :)" sporočilo je bilo dostavljeno takoj, vendar odgovora nisem dobila. "Kaj nisi rekla, da pride Julija?" se je oglasila mami za mano. "Ja sem. Ampak nevem kje je in ne odgovarja mi na sporočila." obrnila se je in nadaljevala s pomivanjem posode. Ob 18h sem ji poslala še eno sporočilo, vendar tudi na tega nisem dobila odgovora. Zato sem pisala Lanu na Skype, ker je prav takrat bil dosegljiv. "Hej, Lan. Si se mogoče slišal z Julijo? Meni je nekaj časa ne odgovarja na sporočila. :( "  Čez slabih 5 minut sem dobila odgovor: "Hej. Ne, oprosti. Danes se nisva še nič slišala. Lahko pa ji pošljem sporočilo pa ti povem, ko dobim odgovor. :) "  Prav takrat mi je Aaron skočil v naročje in me polizal po roki. Nasmehnila sem se in Lanu odpisala "ok." . 

Približno 2 uri kasneje, ko sem se ravno odpravljala spat, sem zaslišala rahlo trkanje po vratih moje sobe: "Mija, si ti vzela moje zlate uhane, ki sem jih pustila na mizici pred televizijo?" ja, bila je mami. "Ne nism, dobro veš da ne nosim zlata." Obrnila sem se nazaj in se vlegla. Njen problem če pušča dragocene stvari na mestih, da jih lahko vsak vidi. Brez bresed je odšla iz moje sobe in zaprla vrata za sabo. Sekundo za tem pa sem dobila sporočilo od Lana. " Julija mi ni nič odgovorila na sms. :( "  to je postajala vse bolj čudno. Julija vedno odpiše nazaj, čeprav nima časa. Odložila sem telefon in pobožala Aarona, ki je ležal ob moji nogi na postelji. 

Naslednji dan sem spala zelo dolgo in počutila sem se zelo slabo. Nisem vedela zakaj, zato sem vstala in odšla v kuhinjo jest. Mami je bila tudi že budna in je ves čas nekaj iskala. "Še zmeraj nisem našla uhanov." je govorila med iskanjem med knjižnimi policami. "Mogoče so padli pod kavč." to je bilo po eni strani tudi nemogoče, da bi same padle iz mize. Ko sem pojedla zajtrk sem se počutila malo bolje. Vrnila sem se v sobo in se vsedla na stol zraven mize. Aaron mi je takoj skočil v naročje. Vzela sem telefon in pregledala sporočila na skypu in facebooku, če mi je mogoče pisala Julija. Vendar ni. Zadnje sporočilo na telefonu je bilo od Lana včeraj zvečer.

Okoli 12h, sredi kosila me je klical Julijin brat Simon, ki je leto starejši od Julije in zelo sta si podobna. "Hej, Simon. Kaj je?" z veselim glasom sem se javila, tako kot skoraj vsakemu, ki me kliče. "Hej. Bojim se, da ti moram povedati zelo slabo novico. " moj veseli glas se je takoj spremenil v zelo resnega "Kako slabo novico?" "Julija je pogrešana od včeraj."