V Sedmih Nebesih

30. Poglavje

Vzeli smo vse stvari, ki bi nam lahko bile v pomoč. Nekje globoko v predalu smo našli kompas, razbit vendar bi nam lahko pomagal. Zunaj ni bilo tako mrzlo, kot smo pričakovali. Prvo smo se razgledali okoli koče. Bila je na ven čisto normalna lovska koča. Bila je narejena iz lesa in imela je samo par oken.

Ko smo prišli nazaj pred vrata je Lan prevzel iskanje poti domov. "Hodili bomo v smeri severa in držali se bomo vsi skupaj. Če se komu kaj zgodi ali pa da se zgubi naj počaka na mestu in začne klicati imena oseb, da vas lažje najdemo." nekaj časa sem ga začudeno gledala nato pa sem planila v smeh. "Čudim se, da nisi še predlagal, da bi oponašali živalske glasove." Julija in Sandra sta se začeli smejati z mano, Lan pa je imel roke prekrižane na prsih in me gledal zelo resno.

"Bodimo resni." to je bilo vse kar je rekel. Obrnil se je in začel hoditi po majhni stezici skozi gozd. Hodila sem zadaj z Julijo in Sandro, Lan pa je hodil približno 3 metre pred nami. "Je Lan v redu?" me je tiho vprašala Julija. "Tudi meni se ne zdi v redu. Mogoče si samo tako močno želi najdi pot domov." pogledala sem ga in si močno želela, da bi ga objela.

Po približno eni uri hoje, smo se znašli na manjši gozdni cesti, ki je bila narejena iz drobnega peska. "Kar hodite naprej." Je Lan naročil Juliji in Sandri, ter se ustavil. Ko sem prišla do njega je začel hoditi vzporedno z mano. "Oprosti, če sem bil prej preveč strog." imel je resen obraz, ni me pogledal, gledal je naprej v tla. "Nič hudega." sem se mu nasmehnila. "Samo...hočem, da vsi pridemo celi in zdravi domov..." ustavil me je in me pogledal naravnost v oči. Njegove oči so bile temno rjave z malo zelene, najlepše oči, ki sem jih imela leta pred samo, ampak jih nisem opazila. "Saj bomo, obljubim." brez besed me je prijel za roko in me potegnil k sebi. Najine ustnice so bile centimeter ene od drugih, ko so se tla močno zatresla in zaslišal se je glasen krik, ki je kot očitno prihajal iz Julijinih ust.

Nekaj metrov pred njo in Sandro je bilo drevo, ki je bil vzrok, da so se zatresla tla. Z Lanom sva se zasmejala. "Ni smešno, vidva!" Julijin obraz je bil podoben obrazu ženske v filmu, ki je zagledala duha.

Iz gozda je hitro pritekel moški, ki je bil oblečen v zelen pajac, delavske čevlje in na glavi je imel rdečo kapo. "Ojoj, Je vse v redu? Je na koga padlo?" moški je iz gledal zmeden. "Ne, v redu smo. Noben ni ranjen." sem mu odgovorila v smehu medtem ko sem se mu približevala. "Uff, v redu." z desno roko si je obrisal potno čelo. "Ste vi normalni, lahko bi mi padlo na glavo ali..." Lan je položil" svojo roko na Julijina usta, da se je slišalo samo momljanje. "Gospod, lahko poveste, koliko daleč od mesta smo." sem se obrnila nazaj k moškemu, ki je še malo prej podiral drevesa. "Hmm, približno 2 - 3 kilometre."

Pogledala sem na telefon. Signala še zmeraj ni bilo. "Imate kakšno idejo kako lahko pridemo do mesta?" sem ga še vprašala, med tem ko se mi je pridružil še Lan. "Lahko se peljete z mano in mojim sinom, tako ali tako sva namenjena tja." pogledala sem Lana in se mu nasmejala. "Bi bili veseli. Hvala."