V Sedmih Nebesih

19. Poglavje

Povsod okoli mene je tema. Nikjer ni niti kančka svetlobe. Čutim mrzli zrak okoli mene. Ležim, vendar ne vem na čem. Nevem koliko časa sem ležala pri zavesti. Nato pa sem se močno uprla na roke in se usedla. Popravila sem si lase, ker sem jih imela povsod po obrazu. Še zmeraj nisem videla ničesar. Hotela sem vstati, vendar se mi je zvrtelo v glavi in sem v sekundi sedela nazaj. "Je še kdo tukaj?" sem poskušala izpustiti čim več glasa iz sebe. Odgovora nisem dobila. Še enkrat sem poskušala vstati. Uspelo se mi je zadržati na nogah. Z rokami sem mahala pred sabo in poskušala najti steno.

Po nekaj časa iskanja sem z roko zadela nekaj trdega pred sabo. Po tem koliko časa sem mahala v prazno in iskala naslednjo trdo stvar, lahko sklepam, da je soba v kateri sem, kar velika. Otipavala sem trdo stvar. Bilo je veliko, mrzlo in držalo se je stene. Bil je umivalnik. Na njem pa je bila manjša, po otipu stara pipa za vodo. Voda je tekla po zelo majhnih curkih, skoraj je kapljala. Držala sem se stene in zraven začutila še nekaj podobnega, kot prej. Samo da to je bila straniščna školjka. Ni imela pokrova, kot malo nižje postavljen umivalnik s tipko za izpust vode.

Bilo me je strah kot še nikoli. Po žepih sem iskala če imam še kaj uporabnega. Vendar vse kar sem našla je bil zmečkan papirček, na katerem se mi tudi sanjalo ni kaj piše. Počasi sem vstala in se držala stene. Začela sem hoditi in mrzla stena mi je hladila, od straha vroče roke. Poleg hladne, gladke stene, dolgo nisem nič čutila. Nato pa sem se zadela v nekaj trdega in pod mojimi rokami ni bila več hladna, gladka stena ampak se bolj hladna in hrapava stvar in občutek sem imela, da je za nekaj centimetrov udrta. Celo sem pretipala in si poskušala predstavljati kaj je to. Skakala sem in preverjala koliko je visoko in široko. Med skakanjem sem se nekajkrat udarila v krdo stvar, ki je bila izbocena iz stene. Čez čas sem ugotovila, da so to vrata. Odmaknila sem se nakj korakov stran in globoko zadihala. Že sem si vzela zalet, da bi se zaletela, vendar sem se odlocila se enkrat preveriti. Previdno sem stopila pred vrata in počasi z roko drsela po njih. Bila so zelo hladna. Roko sem stisnula v pest in potrkala. Glas je bil zelo tih in po tem sem vedela, da mi nebo pomagal samo zalet. Morala bi biti najmanj Popaj, da bi jih razbila. "NA POMOČ!" Iz sebe sem spravila največ glasa, kot sem ga lahko in globoko upala, da se nekdo pojavi in rece, da je vse to hec.

Cez nekaj časa sem obupala. Nikoli nisem bila potrpezljiva in trmasta za take stvari.

Mojo mamo sedaj že gotovo skrbi kje sem. Nevem koliko je ura oz. Kateri dan je in nevem kje sem. Bila sem kriva za Julijino in Lanovo izginotje, sedaj pa placujem svojo kazen. Skoraj sem že zaspala nazaj, ko sem zaslišala rahlo praskanje. Nisem vedela od kje prihajajo. Vsedla sem se in gledala v temo. Čez nekaj časa sem videla svetlobo, ki prodira skozi sedaj odprta vrata. Oči so me pekle in vse kar sem v tem trenutku lahko vidla je bil temen obris človeka, ki prihaja skozi vrata...