V Sedmih Nebesih

11. Poglavje

Minile so že 3 ure ampak Lanovega odgovora še zdaj nisem dobila. V misel mi je že prišla ideja, da sta postala tako dobra prijatelja, da sta name čisto pozabila. Vendar še zmeraj zelo težko. Lan je bil zdelo jezen na Klemna, in Klemen ni tip človeka, ki bi se tako hitro spoprijateljil z drugimi fanti. Kaj če se je še njemu kaj zgodilo? še tega pa jaz nebi mogla preživet,  da bi ostala brez obeh najboljših prijateljev. 

Ura je bila 20.30 in še zmeraj ni bilo glasa od Lana. Zato sem se odločila, da grem sama pogledat na postajo, kaj se dogaja. Ko sem prispela na prvi pogled ni bilo nikogar v bližini, vendar po drugem podrobnem pogledu sem videla visoko, temno postavo, ki je stala kakšnih 40 metrov stran in se upirala na visoko, z lesom obloženo steno. Postava je nekaj sekund za tem, ko sem jo zagledala izginila. Nato sem se počasi razgledala na okoli. Bilo je vse mirno, avtobusi so stali in bila je tema. Poskusila sem odmisliti lanskoletni  pokol tukaj, ki se je zgodil prav za moj rojstni dan, nekje okoli 9 ure zvečer. Ko sem počasi prikorakala do stene, kjer je prej stala postava. Sem na tleh zagledala neko stvari, ki rahlo, modro sveti. Prvo sem pomislila, da je odsev luči iz kakšne bližnje hiše. Ampak sem se iz radovednosti približala. Nil je telefon,  oblečen v moder silikonski ovitek in ležal je na ekranu. Nisem mogla verjeti svojim očem. Bil je Lanov telefon. Na tleh. Vendar Lan ni bilo v bližini, in vem da svojega telefona nebi nikoli pustil ležati na tleh, še na tla mu pade mogoče samo nekajkrat po nesreči, ker je zelo previden z njim. Pobrala sem ga in obrnila. Na zaslonu je bila slika njegovega brata Leona, ki ga je prav takrat klical. Vendar se nisem javila. Nisem imela tega srca, da bi mu prav jaz povedala, da je njegov brat izginil. Ko je končno odnehal, sem odklenila telefon. Imel je dva zgrešena klica oba od Leona, eno sporočilo in eno sporočilo na facebooku. Sporočila nisem hotela preveriti takoj. Telefon sem pospravila v žep in se odpravila domov.

Ko sem hodila domov, sem bila v upanju da ko bom stopila v stanovanje, da bo tam stal Lan in rekel, da je vse vredu in da je telefon ponesreči izgubil. Vendar, ko sem prišla ga ni bilo tam , samo moja mami in Aaron. Tekla sem v sobo in se zaprla. Nekje od daleč sem samo slišala mamin glas: "Mija, si vredu?" jaz pa sem ji samo zavpila nazaj "Vredu sem , ja."  vsedla sem se na svojo posteljo in še enkrat odklenila Lanov telefon. Najprej sem pogledala sporočila na facebooku bil je od Klemna "ok."  kot sem razumela iz zgodnejših sporočil se je ta nanašal na lokacijo kjer se dobita.  Za Klemna zelo čudno je da je Lanu odpisoval z smeškoti. Še meni je zelo redko pa sem mu bila punca. Ko sem zaprla facebook sem gledala v telefon , globoko vdihnila in odprla sporočila. Zadnje sporočilo je bilo od Leona. "Braco, kje si? Lana sprašuje če greš jutri z nami na bazen ali boš z Mijo." in še kakšnih 15 minut prej "Braco, greš z nami jutri na bazen?"  kakor jaz vem je Lana on Leona punca. Nato sem odprla še drugo sporočilo, ki je bilo pravzaprav moje, vendar je bil zraven še shranjen osnutek. Ko sem videla osnutek je moje srce nenadoma za sekundo nehalo biti. "Mija, vse je ure.....qqqqqwwwfffffffeee...."  izgledalo je kot, da mu nekdo ni pustil do konca napisati sporočilo. Samo kdo bi to lahko bil? ...