V Sedmih Nebesih

20. Poglavje

Pomela sem si oči, da bi bolje videla osebo, ki prihaja v sobo. Še zmeraj sem videla slabo. "No, ljubica. Upam da ti je tukaj zelo všeč." glas mi je zelo znan, vendar se ne morem spomniti od kje. Postava se je začela bližati meni. Ko je počepnil pred mano, sem z lahkoto videla njegov obraz. Bil je Klemen. Trenutek sem ga nepremično gledala, nato pa sem obrnila glavo stran. "Upam, da se me spominjaš." prijel me je za brado in mojo glavo obrnil proti njemu. "Včasih si me imela zelo rada." rahlo me je poljubil, moje ustnice pa se niso premaknile niti za milimeter. Obrnila sem glavo nazaj v stran. "No sedaj bodo tebe in tvoja draga prijatelja imeli radi vaši lastniki." ko je omenil Julijo in Lana mi je srce začelo biti hitreje. Nisem vedela ali je adrenalin, jeza ali žalost. "PUSTI LANA IN JULIJO NA MIRU!" v tem trenutku sem presenetila samo sebe, kako glasno sem zakričala. "No ljubica, umiri se. Za enkrat sta še živa in jih boš lahko videla na letalu." zlobno in prisilno se je zahihital in prekrižal roke na prsih. "KAKŠNI LASTNIKI?! KAKŠNEM LETALU?!" skočila sem na noge in se z vso močjo zaletela v njega, vendar me je odrinil nazaj. "Boš vse izvedela v pravem času. Sedaj pa veselo bivanje ti želim." obrnil se je in začel korakati proti vratom. Nisem hotela pobegniti, ker sem se bala, da bo kaj naredil Juliji in Lanu zaradi mene. S kančkom svetlobe, ki je še bil v sobi, sem si ogledala sobo. Soba je bila srednje velika, stene so bile bele, na desni strani vrat je bil manjši WC in umivalnik, ki me je spominjal na tiste v zaporih, postelja pa je bila lesena in je izgledala dokaj nova.

Ponovno sem ležala na postelji v popolni temi. Razmišljala sem v Lanu in Juliji. Čutila sem, da sta nekje blizu, vendar še zmeraj predaleč. Spet je nekaj zaškripalo in izgledalo je, kot da so v vratih narejena še manjša vratca. V sobo je spet prišlo nekaj svetlobe in zaslišal se je močan udarec kovine po tleh. Na tleh je bil železen pladenj. Na njem pa je bil kuhan krompir in nekaj slabo pečenega mesa, pomarančni sok močno razredčen z vodo, ter pribor. Vzela sem hrano, ker sem bila že res sestradana. Ko pa so se vratca zaprla, se je v sobi prižgala luč. Ni bila močna vendar je bila dovolj, da sem videla vsaj en meter pred sabo. Hitro sem pojedla, nato pa sem se vstala in razgledala po sobi. Bila je napol prazna. Nobenega prezračevalnika ali kakšne druge luknje. Za trenutek sem že skoraj obupala. Obrnila sem se in se namenila popiti še zadnje požirke pomarančnega soka, ki sem ga dobila za kosilo,večerjo oziroma karkoli je že bilo. Segla sem po kozarcu, ko sem zagledala nož na pladnju. Spila sem požirek in med tem razmišljala načrt pobega. Imela sem dober občutek glede tega. Odložila sem kozarec in v roke vzela nož. Ni bil prav oster in ni bil čisto top. Skrila sem si ga globoko v rokav jopice in se ulegla na posteljo. Počutila sem se močno in pozitivno, kot še nikoli. Rešila bom Julijo in Lana, pa če tudi ju ne vidim nikoli več v življenju...