V Sedmih Nebesih

27. Poglavje

Še zmeraj sem gledala moškega, ki leži na tleh pred mano. Bila sem šokirana, ampak mi je bilo lazje ker je bil Lan z mano. "O... moj bog..." to je bilo vse kar sem lahko spravila iz sebe. Slišala sem Julijine korake, ki so se premaknili čez vrata. Julija je jokala in bila zelo močno stisnjena k meni. Obrnila sem se proti Lanu. "Zdaj vsaj vem, da te ne smem preveč izzivati." sem se rahlo nasmehnila. Nasmehnil se mi je nazaj. Njegov nasmeh je nekaj najbolj srčkanega, kar sem kadarkoli videla. Le ne vem zakaj tega nisem nikoli prej opazila.

"Pridi, pojdimo od tukaj." mi je pomežiknil. Približno sekundo sem še kar gledala v njega, nato pa sem se premaknila. Ko sem že stala zunaj se je Lan obrnil in odšel nazaj v sobo. Pregledal je vse žepe, ki so jih imela oblačila mrtvega moškega. Vendar vse kar je lahko našel je bil telefon. Držal ga je visoko v zrak "Ni signala." je pogledal proti meni, tokrat brez nasmeha.

Prišel je ven iz sobe. Pred nami je bilo še približno 5 metrov hodnika. Lan je še zmeraj držal telefon v rokah in iskal signal. Ko smo prišli do konca hodnika so bila vrata, ki so skrivala betonske stopnice. Lan je šel prvi po stopnicah. "Julija, boš lahko?" sem se obrnila in jo vprašala prav takrat, ko si je ogledovala rano. "Ja, v redu sem. Bolj samo praska je." nasmehnila se mi je. Vedela sem, da ni samo praska, samo nisem hotela še bolj riniti vanjo, ker vem kako to sovraži.

Za Lanom sem se po stopnicah odpravila še jaz, Sandro pa sem spustila iz rok in jo prijela za roko, da je hodila pred mano. Julija je hodila takoj za mano.

Na vrhu stopnic so bila še ena zelo podobna vrata. Ta so se malo težje odpirala. Ko jih je Lan odprl smo prišli v veliko sobo, v kateri je bila majhna kuhinja, postelja, miza in dva stola. Zraven teh vrat so bila še ena in na desno od teh še ena. "Lan, lahko poiščeš kakšno mokro krpo in obliž oziroma povoj za Julijo?""Seveda." Pokleknila sem, da bi lažje videla njeno rano. " Mija, res ni nič. Tudi boli me ne več." "Če te nebi tako dolgo poznala bi ti še verjela. Drugače pa, da ti vsaj toliko povijemo, da se ti rana ne inficira." zavila je z očmi in se ulegla nazaj na rdečo staro preprogo.

"Mija, našel sem še žganje, če bi bilo mogoče uporabno, da bi razkužila rano." Postavil je vse zraven mene in se nazaj vstal. "Hvala." nasmehnila sem se mu.

"Julija, to bo mogoče malo peklo, vendar bo potem bolje." Prijela se je za zvit rob preproge. Počasi sem začela polivati rano. Julijine roke so postale rdeče. "Julija, preproga ti ni nič naredila." sem se hotela pošaliti, da bi jo pomirila. Nasmehnila se je. Pogledala sem nazaj proti Lanu, ki je stal za mojim hrbtom. Roko je držal pri ustih in bil je ves zelen. "Lan, kakšen moški pa si. To ni še nič." zarežala sem se, on pa se je obrnil stran in odšel proti oknu. Obrnila sem se nazaj, da bi Juiliji povila nogo, ko se je spet javil Lan. "Punce, a se katera zaveda, da smo sredi gozda? "