V Sedmih Nebesih

5. Poglavje

Bil je kuža. Mladič samojeda, moja najljubša pasma, ki si ga želim že odkar vem zase. "O moj bog. Kje, kako sta ga dobila?" nisem mogla verjeti svojim očem. "Moj stric ima mladiče pa mi je enega dal. Veš, da moja mami ne dovoli, bi imeli živali." Julija se je postavila za mano in se naslonila name. "Hvala vama. Najboljša sta." Oba na enkat sem objela in od veselja skoraj skakala. "Vedela sva kako rada bi ga imela." Je še dodal Lan medtem, ko sem ga objela. "Kako ga boš pa poimenovala?" se je name zopet naslonila Julija. "Nevem. Naj bo... hmm... Aaron." nasmehnila sem se in ga vzela v naročje. Ime Aaron sem se spomnila iz nekega filma, ki sem ga gledala ne dolgo nazaj. "Še enkrat hvala vama." Danes se lahko razglasim za najsrečnejšo punco na svetu. "Gremo lahko sedaj v mojo sobo nekaj pomembnega vama moram povedati?" pogledala sem ju in sta brez besed začela hoditi proti moji sobi, jaz pa za njima z Aaronom  v naročju. 

"No kaj je tko pomembno?" je Julija začela , ko smo bili že vsi v moji sobi za zaprtimi vrati. "Od danes naprej sem zasedena punca." Nasmehnila sem se in se vlegla na posteljo. "Zasedena, kot da neboš imela časa za prijatelje. Ali zasedena, kot v zvezi? " je smeje dodal Lan. "Zasedena, kot v zvezi, Lan." "Waw, kdo je srečnež?" je tema takoj popogovorstala zanimiva Juliji. "Tisti iz moje šole, ki sem ga spoznala prvi dan." sem se nasmejala. " od kdaj? Kako? Vse mi povej." "Od danes. Šla sva v kino in potem na pijačo in me je vprašal."  sem nasmejano gledala v strop in v glavi vrtela trenutek, ko me je vprašal. "Jaz bi tudi fanta." je zajamrla Julija in je skočila na posteljo zraven mene.  "Punce jaz vaju bom zpustil, ker moram jutri kmalu vstati." se je počasi vstal Lan. "Ok. Se slišimo jutri." Odšel je skozi vrata ven in jih za sabo zaprl. Z Julijo smo še nekaj časa ležale in klepetale, nato pa je tudi ona odšla domov. 

Naslednje jutro sem Klemna srečala že ob vhodu v šolo. Od takrat naprej je med prostim časom bil ves čas z mano in me dražal za roko. Po pouku smo sedeli na klopeh pred šolo in se pogovarjali. Kar na enkrat je moj telefon v žepu zavibriral. "Kako je Aaron? Si mu že nadela modro mašnico na glavo? :D " Med branjem sem se začela smejati. Sporočilo mi je poslala Julija. Zaradi smejanja me je Klemen pogledal z resnim pogledom. "Kaj je smešno?" "Nič dobila sem smešen sms." Smeje sem mu odgovorila. "Od koga?" to je vprašal še bolj resno. Tokrat se mi je izbrisal nasmeh iz obraza. "Od najboljše prijateljice Julije." prisilno se mi je nasmehnil in me prijel za roko. Minuto sem ga še gledala medtem, ko je gledal stran in se pogovarjal z ostalimi. Razmišljala sem kaj se je pravkar zgodilo in če sem prav slišala. "In Mija, kako to, da si se prepisala k nam?" me je iz razmišljanja prebudila Tina, ena izmed sošolk. "Moja zelo dobra prijateljica in sošolka je umrla v prometni nesreči pred nekaj meseci in od takrat s težavo hodim na tisto šolo." pogledala sem v tla in začutila kako je Klemen mojo roko stisnil močneje. "Žal mi je." je nazaj odvrnila Tina in me še ona potrepljala po drugi roki, jaz pa sem ji samo vrnila prijazen nasmešek. "Družba jaz moram it, ker me čaka še opravilo, se vidimo jutri." Vstala sem, Klemen pa za mano. Poljubil me je na lice in izpustil mojo roko. Ko sem hodila stran sem še nekaj časa čutila Klemnov pogled na sebi...