V Sedmih Nebesih

15. Poglavje

Začudeno sem ga gledala. "Kaj?" pogledal je stran in nekaj razmišljal. "Klemna so izpustili iz zapora." V trenutku sem prenehala gristi in spustila palačinko na hladno steklo pod mojimi rokami. "In kaj bomo pa zdaj?" Šele sedaj me je postalo strah. " Nevem." pogledal je stran. V tistem trenutku je zazvonil moj telefon, ki je bil v torbici kakšnih 10 metrov stran. Tako sem bila prestrašena, da sem komaj vstala in odšla ponj. Ko sem se usedla nazaj za mizo sem nekaj časa nepremično gledala v telefon. "Kdo je?" se je oči obrnil proti meni. "Nevem, nisem še odprla." Ko sem le zbrala pogum in prižgala telefon, sem od šoka spustila telefon iz rok, kot da je kužen. Na zaslonu se je z velikimi, poševnimi črkami pisalo: "IMATE NOVO SPOROČILO OD KLEMEN" počasi sem odklenila telefon in začela brati sporočilo. Moje srce se je za nekaj minut ustavilo "Hvala k***a ena, ker si me prijavila policiji. Vedi, da ves čas vem kje si." ja, to je pisalo. "Kdo je? Kaj je narobe?" me je že malo panično spraševal oči in med tem živčno zvijal papirček v katerem je bil prej zobotrebec. Tiho sem mu podala telefon. Nekaj sekund je bila mrtva tišina, nato pa jo je prekinil Adam. "Mija, se greva potem kako družabno igro?" pogledala sem ga in se mu rahlo nasmehnila. "Lahko, Adam, lahko." ves vesel je odkorakal ven iz sobe. Moj rahel nasmeh, ki je bil vedno tu samo za njega pa se je spremenil v drobne solze, ki se jih od močnega šoka sploh nisem zavedala. "Mija. Tvoj telefon bom moral vzeti in nesti s seboj na policijo na preiskavo." "Vredu. Jaz grem s svojo sobo če te ne moti. Rada bi bila malo sama." počasi sem se vstala in šla po še enih stopnicah v najvišje nadstropje, kjer je moja in Adamova soba. Moja soba je bila mrzla, vendar me ni motilo. Zvila sem se pod mojo najljubšo odejo in k sebi stisnila ogromnega plišastega medvedka, ki sem ga dobila za svoj 14. rojstni dan. Bilo me je strah, kot še nikoli do sedaj.

Zjutraj me je zbudilo glasno prepiranje. Ura je bila komaj 7.30 zato sem lahko sklepala, da sta to Amanda in oči. Čez nekaj minut sem slišala rahlo trkanje na vratih moje sobe. "Naprej." vrata so se počasi odprla. Bil je Adam in kot je izgledalo je komaj vstal. "Jutro. Sem lahko nekaj časa pri tebi? Mami in Andrej se kregata in nočem it dol." spet sem na obraz spravila nasmeh "Seveda lahko." skočil je na mojo posteljo in se usedel zraven mene. "Ali veš zakaj se kregata?" sem ga radovedno vprašala. "Nevem. Zadnje čase se veliko regata." nasmehnila sem se in se obrnila stran. Zunaj je sijalo sonce. Zamikalo me je, da bi za nekaj minut stopila na svoj balkon in uživala v soncu. Vendar me je takoj vse minilo, ko sem se spomnila včerajšnjega sporočila in vseh dogajanj. "Adam. Bi mi lahko prosim posodil svoj prenosnik." "Seveda." počasi se je vstal iz postelje in po prstih odšel v svojo sobo. Čez približno minuto se je vrnil nazaj s svojim srebrnim prenosnikom, ki je bil povrhu čisto polepljen z slikami od nogometnega kluba Chelsea. Dal mi ga je v naročje nato pa je splezal nazaj na posteljo in vzel knjigo, ki sem jo brala ko sem bila nazadnje tukaj. "Hvala, Adam." Sem se zahvalila in se mu nasmehnila. Odprla sem internet in se prijavila na facebook. Ko mi je le končno odprlo sem imela nekaj opozoril ter opozorilo za sporočilo. In od straha mi je spet zastal dih. Bilo je še eno sporočilo od Klemna...