V Sedmih Nebesih

26. Poglavje

Moje srce je bilo hitreje. Šele v tem trenutku sem ugotovila, koliko imam zares rada Lana. Tudi on me je objel in zaradi višinske razlike (jaz sem približno 10 cm manjša od njega) sem lahko čutila njegov hiter utrip.

Trenutek sva stala objeta in ne premikajoča. Nato pa sem se hitro odrinila od njega, ko se je iz hodnika zaslišal glas. "Klemen?! Zakaj si jih spustil ven?! Dobil jih bom in vse pobil, tako da ne bo nič od kupčije!" ja, naš zaspanček iz shrambe se je zbudil. "No, veveričke, kje ste?" pogledala sem Julijo in Sandro ter se zasmejala. Julija, s Sandro v naročju, se je premaknila k steni zraven vrat. Na drugo stran k steni pa sva šla jaz in Lan. Lan je stal točno za mano in me prijel za mojo levo roko, ker sem v desni držala pištolo. Pogledala sem ga nazaj in se mu nasmehnila, samo me je zaradi teme zelo slabo videl.

Vrata sobe so se začela odpirati. Močno sem stisnila Lana za roko. Svetloba iz hodnika je zajela sobo. Moški se je ustavil na sredini sobe in gledal v steno. "Saj veste, da boste umrli, kaj ne?" še zmeraj je gledal proti steni in govoril zelo, zelo naglas. "O, ne, ne bomo!" Lan je pograbil pištolo iz moje roke in jo dvignil k moškemu. Moški se je obrnil in stala sta in proti drugemu. Lan me je potisnil za sabo. "O, mali piščanček drži pištolo v roki." moški, se bil nekje toliko visok, kot Lan in imel je skodrane, temne lase. "Saj me ne boš ustrelil." začel se je smejati. Lan je stal pred njim resen, kot ga še nikoli nisem videla. Pištolo je držal naravnost pred njega. Roka se mu ni tresla. Bil je čisto pri miru. "Taki majhni piščančki nimajo jajčk, da bi to naredili." začel se je smejati, kot da je kdo v sobi povedal vic. "Ne bodi tako prepričan." je tiho in zelo umirjeno rekel Lan. "HA, HA. Naj nebom prepričan? Nisi prvi tukaj. In že veliko jih je poskušalo pobegniti in veliko jih je stalo pred mano s pištolo namerjeno vame..." začel se je pomikati naprej "...ampak nihče me ni. Ker ste vsi brez vezni otroci, ki nimate jajc in moči, da bi koga ustrelili."

Takrat se je zaslišal strel. Bil je zelo močan in odmeva je po majhni sobi. Zadel ga je v desno nogo. Julija je Sandro spustila na tla in me je vsa prestrašena objela. Spet sem jo dvignila k sebi. "No, tako. Pa se je le piščanček spremenil v kokoš. Ampak še zmeraj nima jajc, da bi dokončal delo. Nekje iz rokava je potegnil zložljiv nož in Juliji naredil kratek rez nad gležnjem.

"Ti bedak!" Julija je zacvilila. In nato se je zaslišal še en strel. Tokrat ga je ustrelil v prsni koš. Oči je imel široko odprte in čez usta mu je pritekla gosta kri. Sandro je planila v jok. Lan je spustil pištolo in se obrnil k meni. V tistem trenutku sem bila neločljiva s steno, bile smo iste barve. Lan se stopil bliže in me s strani objel. "Zdaj je vse v redu." mi je zašepetal v uho.