V Sedmih Nebesih

31. Poglavje

Peljali smo se z starim rdečim Audijem. Vozil je sin od moškega, ki nam je malo prej pomagal. Bil je star okoli 20 let. Moški pa je vozil za nami s traktorjem.

Ko smo bili malo izven gozda je telefon začel vibrirati. Pogledala sem in bilo je 10 neodgovorjenih klicev. Vsi so bili iz iste številke, očetove. "Kam želite, da vas peljem? Aja, drugače moje ime je Tilen." je daljšo tišino prekinil naš prijazni voznik. Pogledala sem Lana. "Do policije, prosim." sem ga pogledala in se mu nasmehnila. 

Na telefonu sem pritisnila tipko za klicanje. Nekaj časa je zvonilo nato pa se je oglasil resen moški glas. "Prosim." bil je moj oče. "Oči?" "Mija, skrbelo me je, da se ti je kaj ponovno zgodilo." "Vse je v redu. Smo na poti na policijo, lahko prosim prideš tja?" v grlu me je peklo in komaj sem zadrževala solze. "Ves čas sem že tukaj odkar  si me klicala. Delali smo na tem, da vas najdemo." Lan me je pogledal, vendar sem še zmeraj gledala v svoje noge. Prijel me je za roko in me močno stisnil. "Hvala. Se vidiva." to je bilo vse kar sem rekla nazaj, nato pa sem prekinila zvezo. 

"Zdaj bo vse v redu." mi je zašepetal Lan in še zmeraj držal mojo roko.

Ko smo prispeli do policije nas je moj oče že čakal pred vhodom. Takoj ko sem ga zagledala sem skočila ven iz avta, tekla do njega in ga objela. Ko sem ga objela so mi začele solze teči po obrazu, mimo mojih ust, na tla. "Pridite noter, morate podati izjavo." prijel me je okoli pasu in začeli smo hoditi proti vhodu. Notri je bilo vedno zelo čisto in imelo je pisarniški vonj (po kavi, listih,...). Že dolgo je tega odkar sem sem bila tukaj. Kot otrok sem vedno hodila z njim v službo. Hodila sem nama po kave - jaz sem vedno pila kakav - nato pa sem preostanek časa risala ali skakala po hodnikih. 

Sedela sem na mehkih rdečih stolih za veliko belo mizo. Na moji levi je sedel oče, na moji desni pa še drug policist, ki ga vidim prvič v življenju. Pregledoval je vse zapisano, kar sem mu povedala. Kje smo bili zaprti, kako in koga smo ubili, kako smo pobegnili, vse podrobnosti. "Mija..." oče me je prijel za roko. Obrnila sem se k njemu in se mu rahlo nasmehnila. "Vesel in ponosen sem, da si postala takšna punca, kot sem te učil, pogumna in močna." njegove oči so postale rahlo rdeče. Moje pa... kot je že običajno so spustile solze.  Objela sem ga, prav takrat pa sta še dva policista pripeljala v sobo Lana in Julijo. "Kje je pa Sandra?" "Poskušali bodo najti naj bližnjega mogočega sorodnika" se je nasmejala Julija. 

"Rabite prevoz domov?" je vprašal eden od policistov, ki so bili prav takrat v pisarni. "Mija, tebe lahko jaz peljem." "Pravzaprav..." pogledala sem v roke in se nasmehnila. "Hotela sem biti pri tebi, vsaj še nekaj dni dokler se ne počutim varno." "Tudi v redu." me je pogledal in se nasmehnil. "Kaj pa vidva?" in pogledal Julijo in Lana. "Jaz bi raje videla, da me kdo od vas zapelje. In še vse razloži mojim staršem." je s plašnim glasom odgovorila Julija "In jaz." se ji je pridružil še Lan. "No, pojdite pred vhod in nas počakajte zunaj." je naročil oče in vstal. Sledili smo mu do dvigala, nato pa smo se z dvigalom odpeljali v prvo nadstropje  in odšli ven. 

"To pa je bila pustolovščina, ne?" me je vprašal Lan in stopil pred mano. "amm.. ja." nasmehnila sem se mu in ga pogledala. Objela sem ga in ga držala , kakor da ga nočem izpustiti. Rahlo me je odrinil stran. Rahlo me je prijel za brado, da mi je dvignil glavo, se mi nasmejal in me potegnil k sebi. Najine ustnice so se dotaknile. V tistem trenutku nisem mislila na nič, bila sem v Sedmih Nebesih.