V Sedmih Nebesih

9. Poglavje

Ko smo končali z iskalno akcijo, smo se vsi zbrali v njihovi hiši. Ura je bila 18.20. Na stol je stopil fant. Ne veliko starejši od mene in zelo lep na izgled - bil je Simon. "Vsem, ki ste se pridružili se lepo zahvaljujem. Žal nam ta iskalna akcija ni prinesla veliko novih podatkov in informacij, kje bi Julija lahko bila.. " pogledala sem v kot od stol, na katerem je stal. Zraven sta stala še njegov oče in mama. Oba sta jokala. In še nekaj ostalih ljudi tudi. 

Ko sva se z Lanom vrnila domov,  sva bila tako izmučena, da se je Lan odločil , da še danes prespi pri meni. "Misliš, da se ji je kaj zgodilo?" me je previdno vpašal Lan medtem, ko sva v temi ležala na postelji. "Lan, na to nesmeš niti pomisliti. Drugače pa upam, da ne." "aha." je tiho zavzdihnil in se obrnil na drugo stran. Ko sva že skoraj zaspala je zazvonil moj telefon "Je to tvoj Lan?" sem napol v spanju vprašala. "Ne, mislim, da je tvoj." je enako odgovoril nazaj Lan. Vzela sem telefon v roke in moje oči je močno zaslepila svetloba ekrana. "Mija, si vredu? Ni te bilo v šoli in že cel dan mi ne odpisuješ." ja, bil  je Klemen. Zadnje čase mi ves čas pošila sporočila. Prijazna in malo manj prijazna. "Vredu sem. Še zmeraj malo v šoku zaradi Julije, vendar sem vredu." odgovoril mi je presenetljivo počasi, tako da sem vmes skoraj zaspala nazaj. Tačas sem na facebooku delila kakšno todo objav, ki govorijo če je kdo videl Julijo naj sporoči bližnjim ali policiji. "Kaj delaš? Rabiš družbo?" to je bilo naslednje sporočilo od Klemna. "Že skoraj spim. Ne hvala, že imam družbo." "Je use vredu, Mija." se je nekje sredi tišine oglasil Lan. "Ja, vse je vredu. Kar zaspi nazaj." Nasmehnila sem se mu on pa se je samo vlegel nazaj. "Kako to da imaš družbo če skoraj spiš?!" Klemnove ljubosumne trenutke včasih prav ne razumem. Kot da nebi smela imeti dobrih prijateljev. "Lan je pri meni, ker sva bila na iskalni akciji. Sedaj pa če mi dovoliš bi šla spat. Lahko noč." Jezna sem, ker nemore razumet, da mi ni vseeno za mojo najboljšo prijateljico, ki je trenutno pogrešana. Nekaj časa sem še razmišljala, nato pa sem zaspala ne da bi se zavedala.

Zjutraj sem se zbudila z močnim glavobolom. "Mija, morava vstat. Kmalu se bo začela še ena iskalna akcija... Si ti vredu?" pogledala sem ga, kot da sem zagledala človeka ki ga prvič vidim. "Ne. Glava me zelo boli." prijela sem se za glavo in preverila če imam mogoče vročino. "Bi potem danes raje ostala doma? Lahko ti sporočim za vsako novost."  to je bila zelo dobra ideja. "Ja. Prosim. Ker res nevem če bom zmogla." nasmehnil se je in me objel. "Našli jo bomo, obljubim." nasmehnila sem se še jaz nato pa je odšel ven iz moje sobe. Vzela sem telefon v roke in preverila sporočila. Pred  5 minutami sem dobila sporočilo od Klemna: " Jutro. Prideš danes v šolo?" malo ga pa tudi že jaz pogrešam, ker se nisva videla že skoraj 4 dni. "Jutro. Ne. Samo če želiš se lahko vidima, ko končaš pouk." "Vredu. Okoli 13h pridi na postajo." počasi sem vstala in si pripravila za jest.

Ura je bila 12:30 in sem bila na pol poti proti postaji, kjer se dobiva z Klemnom. "Hej, pikica." obrnila sem se in za mano je stal Klemen. "Hej. Kaj pa ti tukaj? Nisi v šoli?" Objela sem ga in ga poljubila na lice, "Bil sem, potem pa sem šel s prijateljem na pijačo tukaj v bližini." nekaj časa sva stala na pločniku objeta, nato pa sva hodila naprej. "Vidim, da se še kar dobro držiš odkar ni Julije." je prekinil tišino. "Ja se. Lan mi je pomagal in je bil z mano nekaj časa." "Pa kdo je ta Lan?" ustavil se je in me pogledal z rahlo jezo v očeh in smrtno resnostjo.