V Sedmih Nebesih

2. Poglavje

Pogledala sem navzgor. Zraven mene je stal visok, temnolas fant, ki se mi je za trenutek zdel zaskrbljen. "Oprosti, si vredu?"  Nasmejal se je in mi pomagal vstati. "Ja sem." Pogledala sem ga v njegove temne oči in za trenutek sem bila paralizirana. To so bile najlepše oči kar sem jih kdajkoli videla. "Res oprosti, tako se mi mudi, da te nism opazil." še zmeraj je imel nasmeh na obrazu. "Nič hudega, nič mi ni." "Moje ime je Klemen, hodim v 3.b letnik." še zmeraj je držal mojo roko in tudi branila se nisem, da bi jo izpustil. "Jaz sem Mija." Nasmejala sem se z največjim nasmehom, kar se spomnim da se kdajkoli sem. "No moram na pouk. Se vidiva" Še bolj se je nasmejal in mi izpustil roko. Za trenutek sem stala in gledala za njim kako izginja po hodniku. "A, tukaj si, Mija. Iskale smo te." za mano so se prikazale mama in pedagoginja. "Pojdimo, da se pripraviš za jutri." mama me je rahlo porinila naprej, da sem začela hodit. Do doma nismo spregovorile niti besede. Ves tačas sem ramišljala o Klemnu. "Si vredu, Mija?" mami me je prebudila iz mojih dnevnih sanj. "Zgledaš zelo resno." "Ja vredu sem. Samo razmišljam o šoli." pogledala sem jo in se rahlo nasmejala. Ko sem ustopala v stanovanje mi je zazvonil telefon. Dobila sem SMS od Lana, mojega najboljšega prijatelja. "Lahko prosim pridete na skype?:) " bil je namenjen meni in najini prijateljici Juliji. Sekundo za tem sem dobila SMS od Julije: "Pridem čez 5 min.:)"  Dokonca sem vstopila v sobo in vrgla torbico na posteljo, ki je bila pogrnjena z belim pregrinjalom in roza blazinami. "Mija, si tam?" Ko sem prizgala računalnik, me je pričakalo sporočilo od Julije. "Ja sem. Kje je Lan?"  kakšno minuto ni bilo odgovora, nato pa sem zaslišala zvonenje Skypa na mojem računalniku. Globoko sem vzdihnila in se javila. "Hej, Mija! " "Hej, Julija. Kje je Lan? " "Pride čez nekaj minut. Kako je bilo na novi šoli? Imajo luštne fante tam?"  popravila si je svoje dolge, kodraste, blond lase nazaj ter se nasmejala. Za trenutek sem bila tiho in se nevede nasmehnila. "Hej. Kaj zamujam? " takrat se je vmešal Lan. "Hei." smo ga pozdravile obe na enkrat. "No, Mija. Kako je bilo na šoli? " je še enkrat vprašala Julija. "Dobro, v najmanjšem razredu na šoli sem in vsi so vredu." "Kakšni so pa fanti?" njene svetlo modre oči so se zalesketale. "Joj, Julija. Ti vedno sprašuješ samo v fantih." se je zasmejal Lan. "Ja, imajo zanimive fante, ja." nasmehnila sem se nazaj. "Ko jih bolje spoznaš mi boš vsaj enega nujno predstavila! " se je na veliko nasmehnila Julija. "Ti je kakšen všeč?" je Julijin smeh prekinil Lan. "Ja je en. Na hodniku se je zaletel vame." "Mija, hočema podrobnosti!" Julija je od zanimanja začela skakati po stolu, Lan pa je samo spremljal in se smejal. Njegove zelene oči so se lesketale kot Julijine, ko sem ji povedala za fante. "No, ko sem šla iz WC se je zaletel zame na hodniku. Pomagal mi je vstati. Ime mu je Klemen in hodi v 3.b letnik. In je zelo, zelo lušen." moje ustnice so same skočile v velik nasmeh. Oba sta se nasmehnila. "Moram it, mama me kliče lepo spita." se nama je še zadnjil nasmehnila Julija in prekinila. "Jaz bom šla tudi spat, Lan. Se jutri slišiva. Lahko pišeš če ti bo dolgčas. Nočka" "Noč." Nasmehnila sva se en drugemu in prekinila. Odložila sem računalnik na posteljo zraven sebe in se stisnila v klopčič. Klemen mi je še zmeraj hodil po glavi. Bil je najlepši fant, kar sem jih poznala. Nisem morala pozabiti njegovih lepih, temnih oči in njegovih črnih las, ki jih je z gelom imel narejen v ježka.