V Sedmih Nebesih

12. Poglavje

Seveda. Klemen. Noben drug ni bil tako ljubosumen na Julijo in Lana. Globoko v sebi upam, da to ni res in da si vse samo domišljam. Ampak če se Lan nebo vrnil nebom mogla prenesti, da sem jaz vsega kriva. Ulegla sem se in v razmišljanju zaspala.

Naslednje jutro me je zbudil moj telefon. Bil je Simon. "Jutro Mija. Oprosti če sem te zbudil, ampak je nujno." "Jutro. Nič hudega. Je kaj novega glede Julije?" počasi sem se obrnila na hrbet inzaspano gledala v strop. "Ne, žal ni. Samo imam še eno zelo slabo novico. Tudi Lan je pogrešan." čutila sem solzo na mojem licu, takoj ko sem se spomnila kaj se je zgodilo včeraj zvečer. "Mija? Si še tukaj?" se je slišal zaskrbljujoč glas iz druge strani telefona. "Ja sem še. Prosim, ko obvestite policijo jo pošljite k meni, ker mogoče jim lahko pomagam." prekinila sem zvezo ne da bi se poslovila. Nisem mogla verjeti, da se vse to dogaja meni. Bila sem glavni krivec za vse. Če nebi takrat povedala Klemnu za Julijo in Lana se to nebi zgodilo in bi sedaj vsi skupaj sedeli v moji sobi in se smejali. "Mija, si vredu?" je v mojo sobo vstopila mami. "Ne nisem. Oprosti, bi me lahko pustila samo?" obrnila sem se stran od nje in zaprla oči. "Oprosti, takoj bom odšla. Samo prišla sem ti povedat, da si dobila obisk." obrnila sem se nazaj k njej. Ura je bila 9.30 in kar mi je prvo padlo na pamet je da sedaj pred vrati stojita Lan in Julija in se smejita, ker sta me ves ta čas hecala. Hitro sem vstala in se s hitrimi, dolgimi koraki odpravila proti predsobi. Ko sem vstopila v predsobo so sem se ustavila in nekaj sekund nepremično gledala v temno, visoko osebo, ki je stala in gledala v vrata. Ko se je obrnil proti meni so se moja usta spremenila v rahel nasmeh. Bil je moj oče. Bila sem ga vesela, kot še nikoli do sedaj. Še zmeraj sem bila jezna na njega in še zmeraj bi ga najraje z najbližjo knjigo udarila po glavi, vendar sem ga pogrešala. Objela sem ga brez besed. Bil je oblečen v službeno policijsko uniformo. "Slišal sem za Julijo in Lana. Jaz sem prevzel primer." Spustil me je vendar, ko je omenil Lana in Julijo sem ga objela nazaj in ga nisem hotela spustiti. "Greš lahko z mano na postajo, da mi poveš nekaj stvari? Če se bolje počutiš tukaj lahko tudi tukaj ostaneva." "Ne bom šla s tabo na postajo. Samo počakaj da se preoblečem in vzamem stvari." čez kakšne 20 minut sem se vrnila preoblečena, z urejeno pričesko, ličili in torbico. V kuhinji sta sedela oči in mami. Nista se pogledala in nista se pogovarjala.

Ko sva prispela na policijsko postajo sva prvo odšla do njegove pisarne, ki je bila v predzadnjem nadstropju. Slekla sem si plašč in ga obesila na stojalo, torbico pa sem postavila na mizo. "Mija, tukaj imaš ključek in pojdi po kavo za naju." že dolgo nazaj sem hodila z njim v službo, ker sem med tem ko je delal hodila po kavo in risala. Ko sem se vrnila me je čakal za veliko mizo, ki jo je večinoma uporabljal med sestanki. Usedla sem se zraven njega in položila kavo na mizo pred njega. "Bil sem že pri Simonu. Rekel je da naj grem do tebe, da bi nam rada pomagala." Pogledala sem v kavo, ki sem jo držala v rokah pred sabo "Ja, bi. In tudi vem kako bi lahko pomagala."