V Sedmih Nebesih

8. Poglavje

"Kako misliš pogrešana?!" moje srce je začelo biti hitreje. "Včeraj okoli 1.30 popoldan je odšla od doma. Ni povedala kam gre. Mislili smo, da gre k tebi, vendar je telefon pozabila doma in smo predvidevali po tvojih in Lanovih sporočilih, da ni pri vama." po mojih licih so začele teči solze. "Policija že ve?" Sem tiho probala z umirjenim glasom vprašati Simona. "Ja. Poklicali smo jih pred kakšno uro. Mogoče te bodo zaslišali." Policistov nemaram, vendar če lahko s tem pomagam Juliji bom že preživela."Uredu, bom doma. Če bo kaj novic, mi prosim povej." Obrisala sem si solze v rokav majice. "Bom, Mija.Ti pa prosim tudi povej če se ti javi." poslovila sem se in vrgla telefon zraven sebe na mizo. "Kaj je narobe, Mija?" Je odrinila svoj prazen krožnik, mami in me pogledala. "Julija je pogrešana." Spet so se mi vrnile solze na oči. Mami je vstala in me objela. "Saj jo bojo naši."

Proti večeru je k meni prišel Lan. Bila sem ga vesela, kot nikogar do zdaj. "So ti že povedali, da je za jutri organizirana iskalna akcija Julije?" "Ne nisem vedela. Se bom udeležila in nebom šla v šolo." moje oči so bile polne solza. Tež

ko mi je, ker mi je najboljša prijateljica  in jo imam zelo rada. Videla sem, da tudi Lanu ni vseeno. "Če hočeš lahko danes prespim pri tebi in greva jutri skupaj na iskalno akcijo." ideja se mi je zdela super, saj danes nisem hotela biti sama  z mami. Vsi moji prijatelji, ki prespijo pri meni, prespijo na majhnem kavču, v moji sobi. "Ja, to bi bilo super." objela sem ga. 

Zvečer se je Lan vrnil z vsemi stvarmi. Tačas pa sem pripravila kavč za spat. Okoli 21:15 sem dobila sporočilo od Klemna. "Hej,pikica. Kako si? Kaj delaš? :*" nisem vedela ali naj mu odpišem ali ne. "Hej. Ne prav dobro. Ležim in se pogovarjam." od vsega, kar se je danes zgodilo, mi ni bilo do pogovarjanja z njim, čeprav ga imam zelo rada. Slabo minuto od tega, ko sem poslala sem dobila odgovor: "Zakaj ne? S kom?" sovražim, ko me zaslišuje, kot kriminalca. "Julija je pogrešana. Z Lanom mojim prijateljem." "Ok. Upam, da je dobro." na to sporočilo mu nisem odpisala, saj se mi ni dalo več odgovarjati na vpašanja. "Je kaj narobe, Mija?" se je iz čiste tišine oglasil Lan. "Ja vse je vredu. Noč." "Noč." Obrnila sem se in Aaron je ležal zraven mene kot vedno.

Zjutraj naju je zbudila budilka na mojem telefonu. Budna sva bila že 6.30 zjutraj, ker se iskalna akcija začne ob 8.00. Nato naju je mami odpeljalado hiše, ker živi Julijina družina. "Hvala, Mija da si se nam pridružila. In ti Lan." za nama se je prikazala nizka, suha ženska, ki je zgledala mlada. Bila je Julijina mama. "Z veseljem. Vse za Julijo." me je prehitel Lan, ki je stal na moji levi strani. Vpisala sva se v razpredelnico ljudi, ki so pomagali pri iskanju in vsak dobila po eno piščalko, vrečko in ročno svetilko. Hodili smo po tamkajšnjem gozdu in travi, na kateri so se drugače pasle krave. Med iskalno akcijo sem dobila veliko sporočil iz šole, kje sem,  tudi od Klemna. Ampak nisem odgovorila nobenemu.