V Sedmih Nebesih

28. Poglavje

Vstala sem in se pridružila Lanu pri oknu. Zunaj je bil sončni zahod. "Imaš signal na telefonu?" sem se previdno obrnila k njemu. Iz žepa je vzel telefon in pogledal na njega. "Ne, žal." pogledal me je nekako žalostno. "Pridi, pomagaj mi poviti Julijino nogo." prijela sem ga za roko in skupaj sva šla k Juliji. Ko sem počepnila nazaj k Juliji je iz-gledala zelo slabo.

"Lan, podaj mi steklenico vode, ki je pri vratih. Hitro!" vstal je vzel steklenico in prišel nazaj in mi jo podal. "Julija, pij. Mislim, da si malo dehidrirana." dvignila sem ji glavo in ji na ustnice naslonila steklenico. Naredila je nekaj požirkov nato pa je svojo glavo naslonila nazaj.

Ko je počasi zaspala sva jo z Lanom prenesla na manjšo posteljo, ki je stala v kotu zraven nje pa je zaspala tudi Sandra.

"Kaj bova pa midva?" me je tiho vprašal Lan. Nisem mu odgovorila, samo prijela sem dve odeji, ki so bile na postelji dodatno in še eno dodatno blazino. Eno odejo sem pogrnila na tla, drugo pa zložila zraven. "Naredila bova isto kot ona. Odšla bova spat. Jutri moramo priti čez gozd." v mojem glasu je bilo polno energije. Iz gledalo je kot da Lan ni razumel kaj sem mu hotela povedati, saj me je pogledal, kot da sem povedala najbolj noro idejo do zdaj."V redu." je odgovoril malo presenečeno.

Usedla sva se na odejo. Obe so bile zelo majhne. Ko sem se ulegla me je Lan prijel čez bok in me potegnil k sebi. Takrat sem se počutila varno in mirno.

Zbudilo me je rahlo tresenje. Nisem vedela kaj se dogaja. Imela sem občutek, kot da je ura 2 ali 3 ponoči. Po nekaj času sem ugotovila, da je Lan. "Kaj se dogaja?" sem ga vprašala z zaspanim glasom in še napol v spanju. "Imam signal na telefonu." po sekundi sem dojela kaj se dogaja. Hitro sem se usedla in mu ga vzela iz rok. Prvi človek, ki mi je padel na pamet, da ga pokličem je bil moj oče. On bi nam znal pomagati.

Vnesla sem številko. Zvonilo je in zvonilo vendar v prazno. Vedela sem, da ime ponoči telefon na vibraciji zato sem poskušala še enkrat.

"Ja, prosim." se je na drugi strani zaslišal zelo zaspan glas. Solze so mi začele padati iz oči. "Oči?" Začutila sem Lanovo roko, ki je božala moje lase. "Mija? Kje si? Kaj se je zgodilo?" "Prosim najdi nas." je ves odgovor, ki sem ga bila zmožna povedati prav takrat. "Kdo je še s tabo?" glas ni bil več zaspan, ampak je že bil zaskrbljen in tresoč. "Julija, Lan in Sandra. Julija je poškodovana. Pobegnili smo. Ubili smo človeka. Prosim pomagaj." Ne vem koliko me je lahko razumel saj sem začela jokati zelo močno. "Kje ste? Opiši kraj." "Kot v nekakšni koči sredi gozda, zelo malo signala je tukaj." To je bilo pa tudi vse, kar smo vsi tukaj vedeli.

Na drugi strani je bila nekaj časa tišina. "Naredim bom vse kar je v moji moči, da vas najdem." "Hvala. Rada te imam." "Tudi jaz te imam. Poskusi ostati tam, kjer je signal, da te lahko pokličem nazaj." "Bom. Bye."

Zveza se je prekinila. V srcu sem občutila olajšanje. In močno sem upala, da nas kmalu reši iz tega pekla.