V Sedmih Nebesih

21. Poglavje

Med razmišljanjem sem zaspala.

Ko sem se zbudila, je pladenj izginil ampak nihče ni opazil, da je nož izginil. Luči ni bilo več. Bila je samo majhna lučka v kotu sobe in še ta je svetila zelo slabo. Iz rokava sem vzela nož in ga obračala ter si ga ogledovala. Nisem bila prepričana, če mi bo dobro služil za obrambo, ker nisem vedela če je dovolj oster, da prebije človekovo kožo.

Počasi sem vstala, da bi si v majhen plastičen kozarček natočila vode. Ko sem stopila do stene se je slišal močan udarec. Preslišala sem ga in si do konca natočila vodo. Nato se je udarec slišal še enkrat. Izgledalo je kot da prihaja iz druge sobe in da še nekdo poskuša pobegniti. Spila sem do konca in majhna vratca so se spet odprla. Ponovno je bil čas za obrok. Ko so se odprla vrata, se je nekje v ozadju slišal jokav klic... mojega imena. Glas mi je bil zelo znan in sem ga takoj prepoznala. Bila je Julija. "MIJA!" kozarček mi je padel iz rok . "JULIJA!" zaklicala sem nazaj kolikor sem mogla. Po eni strani sem bila vesela, da je tukaj in da je še živa, po drugi strani pa sem se bila jezna nase, ker sta z Lanom tukaj zaradi mene.

Obrok je bil grozen, ampak sem pojedla, ker sem vedela, do morem preživeti in rešiti Julijo in Lana. Pladenj sem porinila čisto do vrat in se ulegla v posteljo. Udarci so se še nekajkrat slišali, nato pa so prenehali. Spet se je slišal praskanje in ropotaje, nato pa se je slišalo premikanje pladnja. Večja vrata so se odprla in črna postava znana kot Klemen se je spet pojavila v sobi. Obrnila sem se stran in zaprla oči "No, ljubica. Kako se ti zdi tukaj?" njegov glas je bil rahlo posmehljiv in nesramen. Spomnila sem se, da imam nož v rokavu. Spustila sem ga toliko naprej, da sem ga uspela dobiti v dlan. Slišala sem korake, ki se mi približujejo in čutila močno roko, ki me je močno in boleče obrnila v drugo stran in posedla na rob postelje. "Če ti postavim vprašanje, zahtevam odgovor!" sedaj se je njegov glas spremenil v zelo hudobnega in glasnega. Stisnila sem nož v roki in upala, da ga ne opazi. "H...Hrana je zanič." zbrala sem pogum in to je bilo prvo, kar mi je padlo na pamet. Pogledala sem v tla. "Poskrbim, da preživiš, da te bo kdo hotel, ti si pa še izmišljuješ!" stopil je bližje meni in ko sem glavo dvignila navzgor, me je obdala pekoča bolečina na mojem licu. Pričakovala sem nekaj podobnega. Samo sem mislila, da bo huje. Še dvakrat sem čutila njegovo roko na svojem obrazu. In z vsakim udarcem se je v meni sprožil adrenalin in z vsakim udarcem sem se počutila bolj močno.

Po zadnjem udarcu se je obrnil stran in se držal za glavo. V meni pa se je prebudila hrabrost. Po tiho sem vstala in spustila nož iz rokava, tako da se ga je popolnoma videlo. Potiho sem naredila korak in sem stala komaj kakih pol metra za njim. Ko je spustil roke, sem dvignila svojo rokov kateri sem imela nož. In z vso močjo sem ga zarinila v njegov vrat. Hitro sem se odmaknila, da ni padel name. Obležal je na tleh v luži krvi. In še nikoli nisem čutila večjega olajšanja....