V Sedmih Nebesih

18. Poglavje

"Tebe hočejo. ~Lan " to je bilo sporočilo. "Oči!!" sem se zadrla na ves glas, ko sem do konca prebrala sporočilo. Dve sekundi kasneje se je oče prikazal v moji sobi. "Kaj se dogaja?" imel je oblečen predpasnik in čez levo ramo mu je visela kuhinjska krpa. Vedno je zelo smešen, ko je tako oblečen, zato sem se začela smejati. "Dobila sem sporočilo. Menda je od Lana." Moj smeh se je spremenil v resnost, ker sem se zavedala, da je moja situacija daleč od smešnega. Vzel mi je telefon in ga spet dobro ocenil iz vseh kotov in strani. "Oprosti samo spet ti moram vzeti telefon." "Nič hudega. Samo hočem, da ju čim hitreje najdemo." Oče se je obrnil in odšel nazaj v kuhinjo. Slišale smo ga kako se pogovarja po telefonu, nato pa smo se z mamo zaklepetale v drug pogovor.

Mirno gledanje televizije je prekinil tih jok. Nisem vedela od koga je in od kod prihaja. Čez čas pa sem ugotovila da je Adamov. "Adam, pridi prosim sem!" čez nekaj sekund so se slišali koraki, ki prihajajo proti moji sobi. "Kaj je?" je se je oglasil s tresočim glasom. Z roko sem pomahala mami, da se je odmaknila. "Pridi sem." Počasi in previdno je stopil k meni in se usedel, tam kjer je prej sedela mama. "Povej mi, kaj je narobe?" spet so se mu prikradle solze v oči. "Mami je odšla." rahlo sem zavila z očmi in ga stisnila k sebi. Čudila se nisem. Sem pa hvaležna, da ta ženska ni še moja mama. Čeprav ne morem verjeti kako lahko lastna mati posti otroka in odide. "Saj se bo vrnila." ga hočem potolažiti medtem, ko je njegov obraz že čisto premočen od solz. "Ne, nebo se. Vem. Ker mi je že povedala." Zabolelo me je pri srcu in čutila sem kako so še meni prihajale solze na oči. Vendar nebom jokala. Vsaj za njega moram biti močna.

Adam je zaspal pri meni. Iz kuhinje pa se je slišal smeh očeta in mame. To me je razveselilo. Smeh je kmalu ponehal mami pa se je prikazala v moji sobi. "Mija.." "Šššš.." sem jo utišala, da nebi zbudila Adama. Rahlo se je nasmehnila in se mi približala. "Kaj se je zgodilo?" me je vprašala z rahlim in tihim glasom "Njegova mami je odšla..." zavila sem z očmi. "Ubogi otrok, za njegovo dobro upam, da se ne vrne." moja mami je bila vedno mišljenja, da bi Adama mogli Amandi vzeti. Vendar je na nekje v sebi vedela, da se to nebo zgodilo samo od sebe. Nisem ji odgovorila samo Adama sem stisnila še bolj k sebi. "Gremo me domov? Aaron te zagotovo pogreša." "Lahko." Počasi sem se dvignila iz postelje, da nebi zbudila Adama. Preoblekla sem se v sveže hlače in majico, lase pa sem si na novo spela v visok čop.

"Kje pa imaš avto?" stopila sem iz hiše in ugotovila, da ga ni. "Nisem prišla z avtom." mi je odgovorila mami, med zapiranjem hišnih vrat. "Kako pa?" "Z avtobusom. Nisem hotela voziti, ker sem bila zelo slabe volje." začudeno sem jo pogledala.

Iz avtobusa smo izstopile eno postajo prej. "Jaz grem samo v Lekarno potem pa se lahko malo pogovarjamo. Bom za minuto- dve nazaj." "Vredu. Vzemi si čas." vedela sem, da to nebo minuto ali dve, ker se je notri vila vrsta dolga skoraj do vrat. Hotela sem seči po telefonu, potem pa sem se spomnila, da ga nimam, ker ga ima policija na preiskavi. Brala sem oglase in reklame, ki so bili obešeni na steni. Nato pa je sonce, ki je sijalo točno v tablo zakril temen obris človeka. Nisem se obrnila. Zadnje, kar sem videla in čutila je roka z belim, svilenim robčkom, ki se je z veliko močjo pritrdila na moj nos in usta. Vonj je bil zelo močan, toliko močan, da se je počasi začelo vse megliti nato pa sem padla v nezavest...