V Sedmih Nebesih

17. Poglavje

Vedela sem, da se bo to zgodilo. Točno takrat je zazvonil domofon. Srce mi je začelo biti hitreje in zastal mi je dih. "Ostani tukaj." me je opozoril oči in hitro vstal, da bi se javil. Slišalo se je samo "Ja? Kdo je?" nato pa tresoč zvok, ki se je vedno slišal, ko so se odprla vrata. Slišali so se težki koraki očeta, ki se je s hitrejšimi koraki odpravil v najnižje nadstropje. Bilo me je strah, vendar še zmeraj malo manj, ker vem da oče nebi nikoli spustil v hišo človeka za katerega ni prepričan, kdo je in kaj hoče.

Čez približno 10 minut čiste tišine so se zaslišali koraki prihajati nazaj v nadstropje v katerem sem bila jaz. Vedela sem, da oče ni sam. Pred mojimi vrati so se koraki ustavili in slišal se je šepet. Do ust sem se pokrila s odejo in se delala, da spim. Za vsak slučaj če bi bil kdo, ki bi mi hotel škoditi. Odprla so se vrata in slišali so se lahki koraki. Bili so mi od nekje znani. Tudi te sem včasih poslušala vsak dan, ko sem še živela tukaj. "Mija?" bila je mama. Nisem se premaknila še zmeraj sem v sebi čutila malo sovraštva še od zjutraj. Ugibam, da je ura približno 9.00 popoldan. Mami se je počasi usedla zraven mene. "Mija?" takrat sem se počasi obrnila in si pomanila oči. "Kaj bi rada?" sem potiho, z hripavim glasom. Izgledala je presenečena, ko me je videla. "Oprosti, nisem vedela, da je tako hudo." "Kot mama bi lahko pokazala malo sočutja. Ampak ne, ti nisi kot ostale mame. Ti si posebna. Use si morala še poslabšat." moj glas je postal glasen. Za trenutek sem že mislila, da se bo prikazal oče ali Adam, ampak se ni nihče od njih. Vedela sem, da je mami zelo žal, ampak še zmeraj sem jezna. "Res oprosti." pogledala je stran. Še tisto nekaj srca, ki je v meni ostalo me je zabolelo. Objela sem jo. "Oprosti meni."

Nekaj časa smo še ležale skupaj. Nato pa se nama je v sobo pridružil še oče. Danes je bil presenetljivo sproščen v bližini moje mame. "Mija, telefon so že pregledali, tako, da ti ga lahko zdaj vrnem." rahlo se je nasmehnil. Jaz pa sem se tudi nasmehnila. Mogoče zato, ker sem dobila telefon nazaj, mogoče zato ker sem videla mamo in očeta skupaj in sproščena po zelo, zelo dolgem času. Telefon je bil ugasnjen, zato sem ga prižgala in odložila na polico zraven postelje. "Vama smem kaj ponuditi?"se je oče ponudil. Z mamo smo se spogledale. "Jaz bi čaj, mami pa skuhaj kavo z veliko mleka. In če imaš piškote, prosim. Hvala." nasmehnila sem se mu, on pa se je samo obrnil in odšel po stopnicah do kuhinje. Ko so se vrata moje sobe zaprla smo obe z mami planile v smeh. "Mogoče se bo vrnil k pameti." ji smeje rečem. Vem, da bi mu mami še zmeraj oprostila in ga vzela nazaj. Najin smeh je prekinil zvok mojega telefona, ki je zdaj že ležal približno 2 metra od mene. Smeje sem ga vzela v roke in opazila, da imam novo sporočilo. Prvo sem mislila, da je kakšna sošolka, ker me kar nekaj časa ni bilo v šoli. Ko pa sem odprla sporočilo sem v srcu čutila olajšanje in ob enem strah, ter presenečenje. Sporočilo naj bi dobila danes ob 14.00 in številka ni bila v mojem imeniku, ampak je bil pošiljatelj podpisan. Sporočilo je bilo od Lana.