V Sedmih Nebesih

29. Poglavje

Po tem ko sem slišala očeta, nisem več zaspala nazaj. Ves čas sem sedela pri oknu in čakala, da me pokliče nazaj. Vsi so še spali. Lan je sedel zraven mene in bil z glavo naslonjen na mojo ramo.

Prav, ko sem pogledala na telefon, če imam še signal. Je za manj kot sekundo sobo napolnila svetloba. Pogledala sem proti postelji, kjer so ležale Julija in Sandra. Srce mi je začelo biti hitreje. Rahlo sem potresla Lana, da se je zbudil. "Kaj je?" me je pogledal še napol zaspan. Še enkrat se je zabliskalo. "Aja, naše Mije je strah neviht..." se je zasmejal in me prijel za roko. "Nehaj!" in sem potegnila roko nazaj k sebi. Še enkrat je vzel mojo roko v svojo in prepletel najine prste. Nekaj časa sva se gledala, nato pa se je zabliskalo, sekundo za tem pa še za grmelo. Hitro sem se stisnila k njemu, močno me je objel. Neviht se bojim že od majhnega, mogoče zato, ker sem videla preveč filmov o tem ali pa ker so me strašili, da se vedno lahko zgodi kaj strašnega.

Neurje je minilo šele čez približno eno uro. Signala za telefon nisem imela več in sem za manj čakala očeta, da me pokliče nazaj. Ura je bila približno 7 zjutraj. Julija in Sandra so se zbudile, ko je začelo grmeti. Dež še ni čisto ponehal, vendar še zmeraj pada manj, kot je med nevihto. Sandra in Julija so bile zavite v odeji na postelji, jaz in Lan pa na odeji na tleh.

"Mogoče, bi morali ven in začeti iskati pot do najbližje ceste ali večjega naselja." je daljšo tišino prekinila Julija. "Počakati moramo, da poneha deževati. Nato pa bomo odšli." me je prehitel Lan, medtem, ko sem že zajemala sapo, da bom povedala isto, kot on. "Rabili bomo nekaj za obrambo, za vsak primer, če nas poskuša še kdo napasti." sem pogledala Lana in se mu nasmehnila. "Pogledal bom po prostoru, če bom našel kaj uporabnega. Spustil je mojo roko in se pobral iz tal. "Julija, poglej v nočno omarico, poleg postelje." Spustila je Sandro in se skotalila do omarice, Lan je med tem pregledoval veliko omaro polno oblačil, podobne so bile lovskim.

"Mija, tukaj so samo listi, knjiga in...." za nekaj časa je bila čisto pri miru. "Mislim, da je Švicarski nož. Na zunaj zgleda, kot da je." vstala sem in odšla do nje. Prijela sem majhno zeleno stvar v roke in si ga začela ogledovati. "Pa je res Švicarski nož." imel je vse, kar bi potrebovali. Nož, Škarje,... vse. Dobro sem ga prijela ter ga vrgla Lanu. "Ujemi, Lan!" obrnil se je in ujel nož. Nič ni rekel, takoj si ga je začel ogledovati. "Ni pravi, ampak v redu bo."

Vzela sem telefon in se usedla nazaj. Ves čas sem preverjala signal, ki ga ni bilo. Lan je še zmeraj iskal kakšno uporabno stvar po sobi. Skrčila sem noge k sebi, jih objela in naslonila glavo na njih. Skoraj sem malo zaspala, ko sem zaslišala Lanov resen glas. "Dež je ponehal. Mislim, da bomo morali na pot..."