V Sedmih Nebesih

14. Poglavje

To je hiše v kateri sem se igrala, ko sem bila majhna. Stala sem pred vrati in bilo me je strah. Vedela sem, da je pošast, ki mi je vzela mojega očeta doma. Ja, moja mačeha, nismo ravno najboljše prijateljice. Ko sem se obrnila je po cesti proti meni hodil moj polbrat Adam. Bil je oblečen v nogometaškem dresu po katerem sem sklepala, da je iz treninga. "Živjo, Adam." pogledala sem ga in se mu nasmejala. "Živjo." Nasmehnil se mi je nazaj. Vedela sem, da vsakič ko me vidi da je vesel. "Si prišla k atku?" "Ja, sem." odklenil je vrata in se začel sezuvat. "Kaj še čakaš, pridi noter." za 11 letnega fanta je bil zelo pameten in samostojen. "Nebo nič narobe?" sem ga pogledala in se mu nasmehnila. "Nebo in ne sme." Pogledal me je in se smejal. Hodila sem za njim po zavitih stopnicah v drugo nadstropje. "Andrej, obisk imaš." je Adam z resnim glasom naznanil, ko je vstopil v ogromno dnevno sobo. Na začetku sem slišala hojo dveh parov nog "Bom sam." po tem pa se je slišala pa samo še hoja ene osebe. V hodniku se je prikazala podobna postava kot sem jo videla danes zjutraj v predsobi v stanovanju. Samo, da tokrat ni bil oblečen v uniformo. "Hey." sem pol sramežljivo pozdravila. V tej hiši nisem bila že kakšnih 7 mesecev in vse ne drugače. "Oi. Kaj pa ti tukaj?" bil je resen in z zobotrebcem si je čistil zobe. Spet sem se počutila zelo slabo in nasmeh, ki sem ga malo prej imela za Adama se je spremenil v eno počasno solzo. "Skregala sem se z mami." Objel me je. "Kaj pa je bilo?" "Tudi ona me krivi za Lanovo in Julijino izginotje." Iz druge strani stene se je slišal glas, ki mene večino časa razjezi. "Andrej, kdo je?" nekaj časa je bil tiho "Vlomilci. Menimo kje v hiši bomo prvo začeli iskati denar." takrat sem slišala prisrčen smeh Adama in tudi jaz sem se nasmejala. "Bi nekaj časa ostala pri nas?" upala sem, da me bo to vprašal, ker se trenutno nimam energije vrniti nazaj domov. "Če lahko." "Lahko. Tvoja soba te še vedno čaka samo segreti jo je treba." nasmehnil se je in me še enkrat objel. "Pridi greva v dnevno sobo." spustil me je in začel hoditi. Sledila sem mu in ko sva prišla v dnevno sobo me je pogled moje drage mačehe od jeze skoraj presekal. "Živjo, Amanda." ni mi odzdravila, kar sem se že navadila. "Boš kaj jedla ali pila? Če želiš imam še nekaj palačink." me je vprašal oči preden je odšel v kuhinjo. "Ja palačinke, prosim." Amanda se je ta čas odmaknila v njuno spalnico. Začel je zvoniti očetov službeni telefon. "Mija, lahko prosim pogledaš kdo je." vstala sem in hitro skočila do telefona. "Tvoj pomočnik je." "Vredu, hvala. Ga bom že potem poklical nazaj. Samo daj prosim telefon na tiho." vzela sem telefon v roke in ga nekaj časa ogledovala kje se da na tiho. Telefon ni bil z zaslonom na dotik zato se nisem čisto nič znašla na njem. Še nekajkrat sem slišala vibracijo telefona nato pa odnehal.

Oče je postavil krožnik z namazanimi palačinkami na leseno mizo, ki je bila pokrita s steklom. "Pridi jest." brez besed sem vstala in se usedla za mizo, oče pa je odšel po telefon. Nekaj je tipkal nato pa je prislonil telefon na svoj desni ušes. Nekaj časa se je pogovarjal, nato pa je nehal govoriti in me začel zelo resno gledati. Ko je prekinil zvezo me je pogledal nazaj "Mija. Bojim se da imam slabo novico..."