Zaupanje❤

3. Ga izgubljam?

Teden se je spet vlekel. Bil je pondeljek in ura slovenščine. Spet sem dvignila roko, da bi šla v knjižnico. Ampak nisem bila edina. Roki je dvignila Ana. Učiteljica je bila še bol začudena kot zadnjič. "Oprosti Lija, danes gre Ana. Zadnjič sem ti dala novo priložnost, pa smo te čakali še dlje." Ana se je nasmehnila in odšla iz razreda. Prasica! Kako je lahko to storila. Očitno je začela slutiti' da se nekaj dogaja. Cel teden sem čakala na to! Pomislila sem na Luka in orosile so se mi oči. Če bi mi povedal vsaj še priimek bi ga lahko poiskala na facebooku, tako pa o njem vem samo, da dela v knjižnici. Tudi Ana je dolgo rabila, da je prišla nazaj. Smehljala se je. Takoj ko je bil odmor je stekla do mene. "Lijaa!! Zakaj mi nisi povedala zanj? Kot bi mignil pa mi ke že jedel iz roke", je rekla j se zasmejala. Bila sem zbegana. Kako je to mislila "jedel iz roke"?? Ana je opazila, da ne razumem. "Sva se zmenila, da se dobiva po pouku. Najprej me je res malo čudno gledal potem pa nama je pogovor super stekel" "Kako se lahko dobiš z nekom, ki ga poznaš šele 10 minut??". Bila sem zbegana. Nisem mogla verjeti kaj sem slišala. Ana se je samo smejala. "Haha takle mucek kot je on mi nebi nič naredil." Zlobno se je zasmejala in odšla do nekih svojih novih prijateljic. Solze so se nabirale v mojih očeh, zato sem stekla v stranišče. Vedela sem, da je Ana ena navadna prasica, ki ji ni prav nič mar za ostale. Nisem mogla dovoliti, da bi prizadela Luka. Stekla sem do knjižnice in na silo vdrla notri. Gospa, ki je bila verjetno Lukova mama me je začudeno pogledala "Ali ti lahko kako pomagam?", me je prestrašeno vprašala. "Ne... Pravzaprav JA! Lahko mi pomagate!" Ženska je bila videti še bolj prestašena kot prej. "Iščem Luka. Je mogoče tu?", sem vprašala s čim bolj mirnim glasom. "Luka je odšel pred petimi minutami, žal." Žalostno sem že hotela oditi, ko sem se obrnila "kdaj pa pride?" "Danes ne več. Odšel je domov. Lahko pa prideš jutri zjutraj." Pokimala sem in se zahvalila ter odšla v razred. Odločila sem se, da bom takoj zjutraj odšla k njemu, saj ga res moram posvariti. Obenem pa me je bilo tudi strah. Kaj če mu je Ana res všeč? Kaj če sem bila jaz le igra? S tem vprašanji sem zaspala šele okoli treh ponoči.