Zaupanje❤

7. Maščevanje

Hotela sem zbežati. Z vso močjo sem tekla nazaj proti cesti, ampak bila sem prepočasna. Nikoli nisem hitro tekla, za razliko od Ane, ki je trenirala atletiko. Zgrabila me je za zapestje in zgubila sem ravnotežje ter padla po tleh. Ana me je pogledala in se zarežala "Si res mislila, da mi boš ušla?" "Povej mi zakaj to delaš!", sem se poskušala narediti pogumno. Še vedno sem ležala na tleh, a to Ane očitno ni motilo. Želela sem vstati a me je Ana tako močno brcnila v trebuh, da sem padla nazaj. Obnašala se je kot fant, ki ga je ravno pustila punca. Take Ane nisem poznala. "Ana kaj se dogaja", sem jo slabotno vprašala. Spet se je zasmejala "Kot sem ti že prej rekla. Nebi se ti bilo treba vmešavati v to..." "Ana kaj ti je storil Luka, da si taka? Saj te sploh ne pozna!", sem prekinila Ano. Nasmeh ji je izginil iz obraza. Postala ie tako jezna, da sem že razmišljala, da me bo ubila. "Vse to je zaradi njegovega očeta. Nekako se mu moram maščevati." Zmedeno sem gledala Ano in tiho spregovorila "In kaj ima s tem Luka? Zakaj se ne maščuješ njemu osebno?" Ana je pogledala v tla poleg mene in nadaljevala "njegov oče mi je vzel mamo!" Debelo sem je pogledala, Ana pa se ni pustila motiti. "Ti se kar čudi ja!" Sklonila se je k meni in me začela brcati. "Ana nehaj! Jaz nimam nič s tem! Postajala sem vse bol šibka, Ana pa je vpila "Če te pustim živo boš takoj vse izblebetala Luku. Njegov oče je bil navaden ženskar! Mojo mamo je najprej osvajal potem pa jo zavrgel kot smet!" Začel se ji je tresti glas "Mama se je ubila. In jaz sem ji našla." To je odgovorila zelo tiho in videla sem, da je začela jokati "Maščevala se bom temu prascu! In ti si prva!" Vse me je bolelo od odarcev zato nisem več mogla spregovoriti videla sem kako je prijela velik kamen. "Ne.", sem rekla tako tiho, da je bilo nemogoče, da bi me slišala. Zalučala je kamen proti moji glavi. In to je bilo zadnje kar se spominjam
-----------------------------
Odprla sem oči. Na sabo sem videla bel strop. "Lija!",sem slišala glas na svoji desni. Bil je Luka. "Živ si", sem tiho rekla. Šele takrat sem ugotovila, da sem v bolnici. Poskušala sem vstati, a me je glava tako močno zabolela, da sem spet zaprla oči in obležala na postelji.
Ko sem jih naslednič odprla se je nad mano skljanjal zdravnik. Počutila sem se bolše kot prej zato je zapustil sobo. Bila dem sama z Lukom "Koliko časa sem že tu?" Luka se mi je nasmehnil in poljubil na čelo "Tri tedne Lija. Veš kako me je bilo strah, ko sem te našel v gozdu. Prvi teden si bila v zelo kritičnem stanju.... Ampak to zdaj ni važno. Samo, da si živa." "Pa Ana?", sem vprašala kot da sem prejšne besede preslišala. Luka se je nekaj časa obotavljal potem pa tiho rekel "Po napadu je izginila, kot bi se udrla v zemljo. Policija ni našla niti ene sledi." Pogledala sem predse in mu začeka pripovedovati kaj mi je tistega večera rekla Ana. Luka me je pozorno poslušal in ob vsaki besede je bilo slabše z njim. Ko sem končala sva bila oba tiho, potem pa sem s tresočim glasor rekla "Luka... nikoli ne bo odnehala."