Zaupanje❤

5. Nisem pripravljema

"Luka", sem zavpila in stekla proti njemu. "Lija", mi je vrnil pozdrav in opazila sem, da me je res vesel. Ustavipa sem se čisto blizu njega in zbegano začela razlagati "ne-ne smeš, Ne, ona je..., ne smeš..." Luka me je zmedeno prijel za roko "ej Lija pomiri se. Česa ne smem?? Povej še enkrat od začetka. Pogledala sem v tla in začela "Luka ne smeš se dobiti z Ano. Samo igra se s tabo....ali celo še kaj več. "Kako to misliš "še kaj več"?" Pogledala sem ga v oči in rekla "včeraj sem jo slišala kako je v stranišču govorila sama s seboj, da boš končno videl kam sodiš. Začudeno me je pogledal "Kako bom videl kam sodim, saj je sploh ne poznam. Lija hvala ti res, da si me opozorila. Pridi greva preden pride Ana.
Odšla sva k meni domov. Lepšega večera še nisem doživela v svojem življenju. Smejala sva se, celo plesala, se slikala... Povsem sva pozabila na čas. Prekinil naju je šele Lukov telefon. Bila je njegova mama, ki jo je že zelo skrbelo kje je. Seveda saj je bila ura že devet. Luka je vstal iz postelje. Pogledal me je "Lija hvala ti res. Sploh nevem kaj mi je bilo, da sem se družil z Ano. Ta večer je bil res krasen." Objel me je. To je bilo nekaj najlepšega v mojem življenju. Počasi sem se odmaknila. Začel je gledati proti mojimi ustnjicami. Nevem ali sem pripravljena. To je bil prvi fant v mojem življenju, zato sem si želela malo več časa. Odmaknila sem glavo in ga poljubila na lice. "Oprosti", je tiho dejal. "Je že v redu" sem rekla ga še na hitro objela. Nasmehnil se mi je in odšel. Spomnila sem se na Ano. Postalo me je strah, da bi izvedela kaj sem naredila.
Naslednji dan je ni bilo na avtobusu. Takoj zjutraj sem odšla k Luku v knjižnico. Bila sem tako srečna, da ga spet vidim. Tudu njemu ni pisala. Cel dan je ni bilo v šoli in začelo me je skrbeti. Vsak odmor sem bila pri Luku in tudi njega je skrbelo. Po šoli sva šla na sprehod. Zabrnel mi je telefon.