Zaupanje❤

51. Vse narobe

"Oprsti, moram iti.", sem rekla ko sem se odmaknila stran od njega.
"Ne čakaj!", je rekel in me prijel za roko, da nebi odšla.
"Moram te še kdaj videti Lija. Pogovoriti se morava." Prikimala sem, saj je imel prav. Ampak nisem bila še pripravljena na to, da mu vse povem. Preden sem odšla se nisem mogla upreti temu, da ga še enkrat na kratko poljubim na usta. Nato pa sem se obrnila in odšla stran. Na srečo ni prišel za mano, saj bi mu s ogromnim trebuhom bolj težko odšla.

Nisem se ravno veselila srečanja s Tianom po vsem tem, ampak se mu seveda nisem mogla izogniti. Še preden sem se dotaknila kljuke, da bi odprla vrata je vrata odprl ves prestrašen Tian in me objel.
"Si vredu? Se ti je kaj zgodilo?"
"Tian vredu sem. Samo sprehodila sem se."
"A veš kako me je bilo strah zate?!" Zavzdihnila sem. Spet.
"Vse je vredu. Samo rabila sem nekaj časa za razmislek."
"Kaj se dogaja Lija? Tako čudna si." Ne moram mu povedati resnice. To bi ga preveč prizadelo. Kljub vsemu imam Tiana najrajši na svetu.

"Nič ni. Samo strah me je. Kmalu bom rodila in...-" Tian me je prekinil.
"Shhh, vse bo vredu. Jaz sem s tabo, ne skrbi." Nasmehnila sem se, a ko je Tian sklonil glavo, da bi me poljubil sem se odmaknila.
"Utrujena sem. Greva spat."

Naslednji dan sem imela občutek, da nujno rabim pogovor z nekom. Zato sem poklicala Saro in zmenili sva se da se dobiva kar pri meni doma, saj je bil Tian v službi. Sara je pred nekaj meseci dobro sprejela to, da sta se s Tianom razšla, saj je že nekaj časa slutila, da se bo to zgodilo. In še vedno sva ves čas v stikih, saj nemoreva biti narazen več kot nekaj dni.

Torej Sara je takoj prišla in med pogovorom sem je povedala vse kar se je zgodilo in Sara me je pozorno poslušala.
"Nevem kaj naj naredim Sara.", sem rekla na koncu obupano.
"Kaj pa si želiš storiti?" Zavzdihnila sem. Nisem vedela kaj si želim.

"Glej, Tiana imam res rada in nikol ga nebi prizadela. Vem da bo krasen oče in da me res ljubi. On je...najboljši človek na svetu... Ampak po drugi strani pa...nevem. Ko sem spet videla Luka je bilo vse tako čarobno. Res se bojim, ampak mislim, da ga še vedno nisem prebolela. In verjetno tudi nikoli nebom." Sploh nisem dojela, da sem se ob mojem izlivu čustev začela jokat in Sara me je močno objela.

"Lija ne skrbi. Vse bo še vredu." Odkimala sem.
Vedno, ko je že vse v redu in sem srečna, se zgodi nekaj in spet se vse pokvari. Lahko se že sprijaznim s tem, da nebom nikoli več srečna.
"Lija ali misliš da boš s Tianom res kdaj zadovoljna? Ker lahko ti bo dal vse na tem svetu, ampak ti neboš srečna, ker bo vedno nekaj manjkalo. Veš kaj bo manjkalo? Tian ne bo nikoli Luka." Z odprtimi usti sem strmela v njo. Očitno moja najboljša prijateljica ve več o meni kot pa jaz. In kaj če ima prav? Toliko stvari je narobe, pa ravno zdaj, ko bi se morala brezskrbno pripravljati na porod.

S Saro sva še nekaj časa klepetali, nato pa je odšla. Ker sem ostala sama, mi je bilo spet dolgčas, zato sem začela iskati telefon. Spomnila sem se da ga imam še od včeraj v plašču. Ko sem vzela telefon iz žepa je ven padel tudi en listek. Pobrala sem ga iz tal in na njem je bila napisana telefonska številka. Spodaj pa je pisalo:

Če bi se rada kadarkoli pogovorila z mano me pokliči na to številko.
Luka<3

Po resnici...najraje bi ga še te trenutek poklicala in se dobila z njim. Rada bi spet videla njegove oči. In nasmeh. In čutila njegove ustnjice.

Mogoče pa...ah ne pozabi Lija. Nesmeš več misliti o njem. S tem bi prizadela Tiana, kajne?

-------------------
Finally next!

Upam, da niste predovgo čakali😀
Vote&comment