Zaupanje❤

8. Nekaj je narobe

Čez nekaj let

Čakam. Sovražim čakanje. Nestrpno hodim gor in dol po kuhinji. Končno zaslišim zvonec. "LUKAA!!", zavpijem in stečem po stopnicah tako hitro, da bi skoraj poletela na nos. Zagledam ga kako s kovčkom v roki zapira vrata in se mu dobesedno vržem okoli vratu. Malo je manjkalo, da nebi oba telebnila po tleh. "Luka kako sem te pogrešala!" Luka me je rahlo odrinil stran in poljubil na ustnjice. "Tudi jaz sem tebe miška",je rekel in mi ma usta narisal nasmeh. Odšel je po stopnicah do kuhinje in od tam naprej po še enih stopnicah do sobe. V sobi se je obrnil k meni in šele takrat sem videla kako kisel obraz ima v resnici. "Luka, a je kaj narobe?", sem ga vprašala in strmela v njegove modre oči. "Ne, samo spat bom šel", je rekel in se vrgel na posteljo. Nekaj časa sem strmela v njega potem pa je naveličano zavzdihnil "mislim, da zdaj lahko greš domov..." Debelo sem strmela v njega rekla pa nisem nič. Ker sem kmalu videla, da je mislil resno sem se obrnila in brez pozdrava odšla. Kaj zavraga mu je? Predobro ga poznam, da bi mu lahko verjela, da je samo utrujen. Odšla sem na postajo in na mojo srečo je avtobus prišel že čez pet minut. Torej vam zdaj lahko povem kaj se je dogajalo v teh letih.
Po napadu sva z Lukom rabila kaj nekaj časa, da sva spet lahko normalno zaživela. Čez mesec dni sem spet začela hoditi v šolo, Luka pa je spet pomagal mami v knjižnici, drugača pa se je potegoval za delo strojnika. Najprej sva bila spet samo prijatelja,potem pa sva ogutovila, da oba čutiva nekaj več. Tako sem torej živela nekaj časa pri Luku, nekaj časa pa doma pri mami. Junija sem končala s 4.letnikom in rada bi postala učiteljica.
Pa Ana? Po napadu je dobesedno izginila. Ni nama pisala niti je nisva nikjer srečala. Prve mesece nisva skoraj nič spala in živela sva v velikem strahu. In ne želim si ničesar drugega kot, da bi naju zavedno pustila.
-------------------------------------
Ko sem prišla domov sem brez besed odšla v sobo in se nisem zmenila za mamine klice. Vrgla sem se na posteljo in se zastrmela v strop. Kmalu sem zaslišala trkanje po vratih in še preden sem kaj rekla je mami že vztopila v sobo. "Je Luka že prišel iz službenega potovanja?" Samo prikimala sem ker se mi ni dalo odgovarjati. "Zakaj pa nisi pri njemu?" "Ker me je vrgel iz hiše!", sem razdraženo odgovorila. "Oh Lija prepričana sem, da ni tako. Verjetno je samo utrujen", je rekla mami in samo grdo sem jo pogledala. Jaz VEM, da je nekaj narobe. Medtem je mami na moje veselje odkorakala iz sobe. Odločila sem se, da bom poklicala še mojo najbolšo prijateljico Saro. Edino ona za Ano poleg mene, Luka in moje mami seveda.
-----------------------------------------
Najprej hvala ker berete mojo zgodbo. Zaradi obveznosti v šoli ne bom več objavljala vsak dan, ampak pribljižno enkrat na teden.

Zelo bi bila vesela kakšnega komentarja ;D