Zaupanje❤

42. Izid, zaslišanje in pakiranje

"Negativno.",je zašepetal Tian, še preden sem sama lahko to razbrala iz nerazumljivih besed na listu papirja. Pogledala sem Tiana. Skušal je prekriti svoja čustva, ampak zdelo se mi je, da ni bil srečen.

"Si vesela?", me je po nekaj trenutkih tišine vprašal. Skomignila sem z rameni.
"Res nevem Tian. Nevem več kaj si želim. Premisliti moram o vsem skupaj."
Tian je pokimal in spet je nastala tišina.

"Lija...izpolnil bom svojo obljubo."
"Kakšno obljubo?"
"Otrok potrebuje očeta. Če se Luka ne bo vrnil bon jaz poskrbel za otroka."
"Ne Tian! Tega nemorem zahtevati od tebe! Ne morem ti uničiti življenja!", sem začela paničariti. Ne bom dovolila, da bi Tian skrbel za otroka ki ni njegov.
"Ne boš mi ga uničila. Saj sem ti že prej povedal kako zelo si želim otroke."
"Ne. Šele devetnajst si star. Počni stvari, ki jih delajo ostali devetnajstletniki. Hodi na zabave, delaj neumnosto s prijatelji in menjaj punce. Seveda si želiš otroka ampak ne še zdaj. Se zavedaš kakšna odgovornost je to?!" Pravzaprav se še sama nisem tega zavedala.
"Seveda se zavedam! In glede zabav...ne potrebujem jih. Ti si tista ki jo potrebujem. Vseeno mi je za ostale, samo ti si pomembna. Glej, vem da ne čutiš enako ampak jaz te imam res rad. Ljubim te..." Šokirano sem strmela vanj. To se ne dogaja...ne sme se dogajati... Začela sem odkimavati.
"Tian to govoriš samo zato, da bi me prepričal, da bi skrbel za mojega otroka. Vem da v resnici ne čutiš tako."
"Ne Lija jaz res-"

Tiana je prekinilo trkanke na vrata. V sobo sta vstopila dva policista.
"Se opravičujeva gospodična ker motiva, ampak nujno nama morate odgovoriti na nekaj vprašanj v zvezi z vašim fantom.", je rekel en od njiju. Pogledala sem nazaj Tiana, ki je samo pokimal in odšel iz sobe. Čeprav bi rada, da bi bil ob meni sam raje ostala tiho.

Policista sta me začela spraševati vsa možna vprašanja in na večino sem odgovorila "ne vem". Povedala sem jima, da sva z Lukom skupaj prišla v hišo in da je bil Mark takrat že mrtev, ter da je v pogovoru Ana priznala, da ga je ona ubila. Ampak za to seveda nisem imela dokaza. Vprašali so me tudi če vem kaj o njunem sodelovanju, in povedala sem jima da nevem nič o tem. Morda bi morala povedati kaj se je v resnici zgodilo, ampak sem se odločila, da bom molčala dokler ne bom razumela.

"Torej...še zadnje zelo pomembno vprašanje." Pokimala sem.
"Ali veste kje je trenutno Luka, oz. ali ste imeli po umoru kaj stikov z njim?"
"Ne. Nevem kje je in nisem imela stikov z njim.", sem odločno odgovorila. Tudi če bi vedela kje je jim nebi povedala sem pomislila. Luka imam res rada, no...pravzaprav ga še vedno ljubim in nevem če se bo to kdaj spremenilo.

Nikoli ne bom nikogar ljubila tako kot ljubim Luka. To je dejstvo.

"Glejte nevem kakšen je vaš odnos z Lukom, ampak če kaj veste nam morate povedati. Boljše bo za vas in zanj, verjemite mi."
"Nič nevem o Luku. Prisežem."
Tako je bilo zaslišanja konec in policista sta odšla. Čez nekaj minut je v sobo prišel zdravnik in mi povedal, da je z mano...in tudi z otrokom...vse v redu in da lahko odidem domov. V majhno torbo sem spakirala vse svoje stvari, ki mi jih je mami prinesla sem in se odpravila iz bolnišnice. Vzunaj je stal zaskrbljen Tian.
"Hej.", sem rekla in stopila poleg njega.
"Lahko greš že domov?", me je vprašal s prisiljenim nasmehom. Prikimala sem in vsedla sva se v njegov avto. Nekaj časa sva se v tišini vozila, nato pa je Tian spregovoril. "Prej nisva zaključila pogovora. Lija resss bi ti rad pomagal. Ne bom te pustil same."
"Tian otrujena sem. Lahko nadaljujeva jutri?" Tian je prikimal in nadaljeval z vožnjo.
"In...a me lahko ven spustiš pri Lukovi hiši, da vzamem svoje stvari?"
"Okej.", je zamomljal Tian.
Kmalu sva prispela pred Lukovo hišo.
"Lahko greš, domov bom odšla s taxijem"
"Si prepričana?"
"Ja. Se vidiva jutri.", sem rekla in zaprla vrata ter odšla do hiše in jo odklenila s svojimi ključi.

Odšla sem do najine sobe in se razgledala po njej. Toliko lepih spominov sem pomislila. Še preden bi začela jokati sem iz pod postelje pograbila svoj kovček in iz omar vzela vsa moja oblačila. Čeprav je Tian rekel, da Luka ni vzel svojih oblačil sem opazila, da jih kar nekaj manjka. Torej jih je vzel nekaj. Šla sem še do nočne omarice. Še iz tam sem vzela svoje stvari in že sem se skoraj obrnila ko sem z roko ponesreči prevrnila nočno svetilko.
Hotela sem jo postaviti nazaj, ko sem zagledala, da je bilo nekaj pod njo. Natančneje pod njo je bil zmečkan list. Razgrnila sem ga in takoj mi je bilo jasno čigava je pisava.