Zaupanje❤

38. Pogovor in krik

Včeraj sem se čez pol ure končno spravila iz kopalnice, še vedno vsa objokana. Nato sem odšla domov k mami in tam sva imele dolg pogovor. Seveda sem ji vse povedala in kot vedno mi je dala najboljše nasvete. Bilo je že zelo pozno zato sem se odpravila spat. Še vedno nisem mogla nehati razmišljati o Luku in o tem kaj se bo zgodilo z nama. Ampak na srečo sem nato le zatisnila oko in zaspala.

Zjutraj sem se zbudila okoli devetih, saj je bila sobota. V planu sem imela tek, saj mi je ta včasih pomagal, da pozabim na vse in se prepustim glasbi, ki jo medtem poslušam na slušalkah. Hitro sem pojedla zajtrk in si oblekla kratke črne hlače in rumeno majico brez rokav, lase pa sem si spela v visok čop.

Odprla sem vhodna vrata in se v nekoga zaletela. Kmalu sem ugotovila, da je to Luka. Čutila sem kako mi je začelo srce hitreje biti saj sem mislila, da me verjetno še vedno noče videti.
"H-hej.", sem rekla in ga povabila naprej.
"Amm...a si me prišel nadret ali kaj?", sem rekla in ga pogledala v obraz. "Samo pogovoril bi se rad.", je zašepetal. Pokimala sem in usedla sva se za mizo. Bil je tako lep, da bi ga najraje poljubila, ampak mislim, da ta trenutek to ni najpametnejše.
"Luka...oprosti. Jaz... Tian.. kar poljubil me je in sploh nisem mogla nič storiti in-" "Lija ni samo to. Cel pogovor sem slišal. Lagala si. Rekla si, da nista nikoli nič imela.", me je prekinil. V sebi sem začutila kanček jeze ampak sem se zadržala.
"Nisem te hotela obremenjevati še s tem, ker Tiana nikoli nisi preveč maral. Sicer pa, takrat sva bila midva narazen. Bila sem osamljena in sem se pač malo zabavala s Tianom. Brez kakršnihkoli čustev." Luka je pogledal v tla in komaj slišno rekel "Okej." "Mi oprostiš?", sem ga obupano vprašala. Prikimal je in me spet pogledal v oči. Veselo sem se zasmejala in zavpila "ljubim te!" ter ga objela. Nato sem ga želela še poljubiti ampak je po dveh sekundah odmaknil ustnjice.

"Si vredu?", sem vprašala.
"Ja. Samo...nič. Vredu sem." Prikimala sem čeprav mu nisem popolnoma verjela.
"Lija...oče naju vabi na kosilo." Ob koncu stavka se mu je glas rahlo zatresel nato pa je začel kašljati. "O-okej." A si zih, da si vredu." Luka je pokimal in v roke vzel telefon ter nanj nekaj natipkal.
"Kaj pišeš?", sem vprašala in pogledala v njegov telefon, ampak še preden sem uspela karkoli prebrati je že ugasnil telefon. "Nič. Samo očetu sem napisal, da prideva."
"Čakaj, a to že danes?", sem ga vprašalala, še vedno rahlo užaljeno, ker mi ni pustil prebrati sporočila.
"Nevem točno. Me bo še obvestil." Zmedeno sem pokimala. Potem je Luka šel počivati saj je rekel, da je ponoči bolj malo spal jaz pa sem končno odšla teči.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Luka je pogledal na telefon in prebral sporočilo
Danes je najin dan. Ob 14.00 bodita pri tvojem očetu.
Komaj čakam!
Ana <3

Pogoltnil je slino. Je bila to dobra odločitev? Ni vedel. Vedel je samo to, da mu bo zavedno spremenila življenje.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

"Lija danes greva v očetu na kosilo.", mi je rekel Luka, medtem ko sem pomivala posodo iz zajtrka. Prikimala sem, nato pa se šla stuširat. Potem sva gledala televizijo in se ob poldne začela pripravljati. Oblekla sem svetlo modre kavbojke in roza majico. Nato sem se še naličila, čeprav bosta tam samo Luka in Mark, njegov oče. "Pripravljena sem", sem rekla Luku, ki me je že čakal pri vratih.

Čez pol ure sva prišla pred Markovo hišo. "Ti pojdi kar noter, jaz bom opravil še en telefonski klic.", je rekel Luka in v roke vzel telefon. Pokimila sem in se odpravila proti vratom.
"Hej Lija!", je zavpil Luka za mano.
"Ja?", sem mu odgovorila in ga pogledala.
"Ljubim te." Nasmehnila sem se čeprav nisem vedela zakaj mi je to povedal ravno zdaj.
"Jaz tudi tebe.", nato pa sem vztopila brez, da bi pozvonila. Odšla sem do kuhinje in presenečeno sem ugotovila, da ni bilo nikjer nobene skuhane hrane ali umazane posode.

"Mark!?", sem zavpila, ampak nisem dobila odgovora. Odpravila sem se po stopnicah v zgornje nadstropje. Potrkala sem na vrata njegove spalnice in spet ni bilo odgovora. Počasi sem jih odprla vrata in nato zagledala nekaj zaradi česar se mi je zvrtelo. Nekaj časa sem samo strmela predse nato pa zakričala na vse grlo in se oprla stene, da nebi padla po tleh.
-----------------------
Tisti Lukov del sem pisala v tretji osebi, če je koga slučajno zmedlo. Zakaj? Ker sem kul😏

Vote⭐
Comment💬
Follow✔